Lifestyle: Življenje z depresijo: Občutek izgube tal pod nogami + Pripoved bralke

by - 08:45:00

Nekoliko z zamudo pa vendar. 10. oktober je znan kot dan mentalnega zdravja, za katerega menim, da je še v tako razvitem svetu vedno nekakšen "tabu" oz. stvar o kateri pač ne govorimo, dovolj. Mentalno zdravje je še kako pomembno, saj nam lahko naše življenje postavi čisto na glavo. Tisti, ki se vsak dan bojujete s takšnimi problemi že veste o čem govorim, kajne? O depresiji in panični motnji, ki me spremljata že kar nekaj časa sem že pisala na blogu (KLIK) in naj omenim, da je bila to ena izmed najbolj branih objav. Niti nisem pomislila, da je toliko ljudi, ki se bojujejo z istimi ali malo drugačnimi demoni, zato vedno rečem, da moramo vedno spoštovati druge, biti prijazni, saj ne vemo kaj se dogaja v njih samih ter katere borbe bijejo.



Vir: Jovana Rikalo Photography 

Pred začetkom pisanja bloga sem na list papirja napisala stvari katerih se bom med samim pisanjem držala in ena izmed teh je bila tudi iskrenost. Zato sem na svojem blogu vedno iskrena. Preveč let sem depresijo in panično motnjo "skrivala" pred prijatelji, družino, včasih tudi sama pred sabo. Zakaj? Ker je enostavno težko to stanje obrazložiti nekomu, ki tega nikoli ni doživel in ne ve kakšni so občutki, kako je živeti in se bojevati proti nečemu tako močnemu kot je to v mojem primeru depresija ter panična motnja. Ampak nič več. Skrivanja je konec, že nekaj časa povem kar naravnost, pa tudi, če človek ne bo razumel. In tako bi mogel narediti vsak. 

Mentalno zdravje in bolezni, ki se "naselijo" v nas se ne sme skrivati, saj je čez čas lahko samo slabše. Iskreni moramo biti do sebe, kakor tudi do vseh ostalih, svojih bližnjih in ljudi, ki nam nekaj pomenijo. Nekateri se za te stvari nikakor ne zmenijo in se ne podučijo, na drugi strani pa so ljudje, ki jih dejansko to zanima in so ti pripravljeni stati ob strani, ti pomagati, ko je težko. 

"Zdravje je naše največje bogastvo"

In res je. Noben denar, nobena materialna dobrina nam ne more dati te sreče, kot nam jo da zdravje. Ko zbolimo začnemo spoštovati in ceniti res vsako sleherno stvar. Lahko bi rekli, da je naše mentalno zdravje kot naš otrok za katerega moramo skrbeti, ga negovati in ceniti. Je nekaj, kar vpliva na naš jaz, na odnose, tako v družini kot v zasebnem življenju, na delo, na učenje, skratka na vse. Ampak včasih je to popolnoma nemogoče... Občutek, da izgubiš tla pod nogami, da si popolnoma nemočen in slaboten je grozovit, je nekaj, kar ne privoščim nikomur. 

"Počutiš se kot da sam sebi stojiš na poti. Toliko je stvari v življenju katere bi te morale osrečiti, pa te ne. Začneš se sovražiti, saj te ima bolezen v svoji mreži, s katere ni več izhoda. Počutiš se nemočnega in slabotnega. Tudi, če je zunaj najlepši sončni dan, te to ne osreči. Žalost. Nemir. Tesnoba. Jok. Včasih se zalotiš pri praskanju ali pri neprestanem nemirnem tresenju nog, kot, da je to nekaj normalnega. Pa ni. Srbečica. Nespečnost. Bolečine v mišicah. Strah. Slabost. Občutljivost. Mrzlica. Prekomerno znojenje. Ne glede na vse, še vedno čutiš tisti črni oblak nad sabo. Spremlja te prav na vsakem koraku. Na praznovanju rojstnega dne, v službi, na potovanju, na obisku pri prijateljici..." 

"SI BOLANA?" "NE MOREŠ BITI TAKO OBČUTLJIVA, NO.." "POJDI NA ZRAK, NA SONCE, BOLJŠE TI BO" "TOLIKO SI STARA, DA BI MOGLA BITI BOLJ MOČNA" "ŽIVLJENJE NE PRIZANESE NIKOMUR" "TAKO NE BOŠ MOGLA ŽIVETI" "TAKOJ SE PRENEHAJ SMILITI SAMA SEBI"

Velika večina se ne zaveda kaj sploh govori, saj ne ve kako je biti neprestano v bitki s samim sabo kot  tudi boleznijo. Težko je. Težje, kot bi si predstavljali. Težko je zjutraj vstati iz postelje in si skuhati kavo, kaj še le narediti zajtrk. Težko je v življenje uvesti spremembe (ki so v življenju stalnica), saj te spremlja strah kaj bo in kako bo to vplivalo na tvoje mentalno zdravje. Ne zaupaš nikomur, niti tistim, ki so ti najbližje. Stalno premlevaš in analiziraš, nikakor ne moreš ven iz svoje glave. Negativne misli so stalno pristone, čeprav veš, da se mogoče določena stvar ne bo tako odvila. Nek glas v ozadju ti vedno šepeta stvari za katere veš, da niso resnične, ampak jih vseeno težko preženeš. In ti glasovi so večkrat razlog, da odlašaš, se odmikaš od stvari, ki jih imaš rad, ki jih z veseljem počneš. 

Update 

Do zdaj mi je šlo precej dobro. Dnevi so bili polni ustvarjalnosti, sreče in zabave. Do pred kratkim. Stres je lahko hudič, ko se bojuješ z depresijo. Stanje se je čez noč močno poslabšalo. Občutila sem slabost, ščipanje v trebuhu, vrtoglavico, mrazenje in vročino naenkrat, spala bi lahko kot medved čez zimo, cel dan in celo noč. Še vedno ni 100 %, da sta za te simptome kriva depresija in panična motnja, ampak vse bolj sumim, da je to to. Opravila sem kar nekaj laboratorijskih preiskav, čaka me še obisk ginekologa, da lahko izključimo to področje, prav tako imam namen obiskati tudi okulista (vrtoglavice, omotičnost), če se ne bo stanje popravilo pa me čaka tudi gastroskopija (neprestana slabost). Najprej sem sumila pomanjkanje železa, od kar več ne jem mesa se res odlično počutim, ampak nikoli ne veš, zato je preventiva vedno dobrodošla. Pa so preiskave pokazale, da res ni to to in, da je vzrok nekje drugje. Ostati probam čim bolj pozitivna, ampak težko je, ko dejansko ne veš kaj ti sploh je. Upajmo na najboljše.

Pripoved bralke 

Že kot mlada osnovnošolka sem  rasla z depresijo, ne mojo, ampak očetovo. Nisem točno vedela oz razumela, zakaj mora moj oče biti v bolnici, če pa z njim ni nič fizično narobe. Bilo mi je nekako normalno, da z mamo obiščeva očeta po mojem pouku. Njegovi čustveni izbruhi so bili preveč za družino, saj je razpadala košček po košček vsak dan bolj.  Po vseh teh letih bi moralo biti stanje vsaj malo boljše, kajne? Od tega spomina, kako pijem jagodni  šejk poleg očeta in mame, ob beli stavbi z napisom psihiatrija je minilo kar nekaj let. Kar nekaj prekletih let čustvenih bolečin, katere še me na žalost spremljajo do današnjega dne in še me najverjetneje bodo kar nekaj časa. In ne, seveda ni nič kaj boljše. Oče, ki ima potrjeno diagnozo manične depresije je danes na popolnoma istih poteh. Pa čeprav so okoli njega pravi ljudje, z željo, da bi mu pomagali. Z upanjem, da bo jutršnji dan boljši.

Po vseh teh letih se ti zdi, da bi se lahko človek poleg vsega tega nekaj naučil, pa vendar se zadeve obrnejo na napačno stran. Pred tremi leti, so se po vseh teh čustvenih mukah iz otroštva zadeve obrnile proti meni. No, vsaj tako sama pri sebi čutim – pa čeprav je razmišljanje napačno. Pričakovanja, da je življenje ves čas veselo, je nevarno. Ni vedno veselo, celo do najbolj prilagojenega posameznika. Po vsem tem sem dnevno sama sebe silila, da naj bom dobre volje, karkoli počnem - NAPAKA! Vedno sem po tem zabredla v težave sama s seboj, saj sem počela to kar so mi drugi rekli naj počnem in ne tega, česar sem sama želela. Vedno sem bila v konfliktu z ljudmi, katere sem imela za prijatelje, saj so bili mnenja, da sem preveč občutljiva. No, morda so imeli prav, pa vendar sem na takšen način  prišla do spoznanstva, da imam okoli sebe napačne ljudi, ki še me bolj potiskajo na stran in mi ne dajo nobene potrebne upore in motivacije. Nekateri dnevi so super, drugi spet slabi, morda nevtralni ali pa preplašeni. Po vsem tem še dodaten zagon za napad panike. Morda pa tudi zato nisem tipična oseba, ki bi nekako morala biti navdušena ob vikendih, da gre malenkost ven v kakšen klub ali bližnji lokal na koktajl. Pri takšnih večerih opazim, da sem nepredvidljiva. Opazim, da se ne moram zliti v ogromno množico ljudi. Enostavno preveč za moj sistem normalnega delovanja. Iskala alternativo in opazila, da se najboljše počutim v družbi najbližje prijateljice, morda s kozarcem dobrega vina, udobno nameščena na sedežno in ovita s puhasto odejo. Aja, pa da ne pozabim na tipično žensko čvekanje o ličilih, delu in še čemu do poznih večernih ur. Tako nekako najbolj pozabim na nastale slabe življenske situacije, ki me priklenejo v posteljo za več dni ali celo teden. Moji dnevi so še na žalost do današnjega dne zelo nepredvidljivi glede počutja. Delam to kar me veseli, okoli sebe imam ljudi, za katere mi je mar in imam v bistvu ne glede na vse zelo lepo življenje, a večkrat se mi kar naenkrat, sredi čudovitega dne, vrnejo spomini iz otroštva ali slabi spomini izpred preteklih dneh. Od vseh slabih izkušenj sem dala v življenju skozi tudi izgubo otroka v nosečnosti, ki me je priklenila na tla vsaj za tri mesece. Pri tem sem nekako izgubila zaupanje v sebe, da lahko uspem z nečim v življenju. Ne izgubiš zaupanja samo v svoj um ampak tudi v svoje telo. Večina oblik depresije se razlikuje od vsakega posameznika. Pri sebi sem vedela, da za svojo obliko depresije ali paranoje nisem želela izbrati zdravil za zdravljenje. Imela sem to možnost (slabo, pa vendar), da sem videla kako je pri očetu. Vsak mesec večja doza zdravil, vsak mesec drugačna oseba. Nisem želela tega zase in ne za ljudi okoli mene. Izbrala sem pot, da sem se posvetila sebi, in samo sebi. Vsak človek potrebuje čas zase in vsi bi se morali tega zavedati. Živimo v precej kaotičnem svetu, pri katerem je luksuz, da si lahko vzameš čas zase, da zadihaš in vidiš, da morda le ni vse tako temno kot se zdi. Nekateri ljudje poskusijo več receptov za srečo in mir, preden najdejo pravo stvar. Veliko ljudi gre na terapijo. Nekateri se obrnejo na vadbo ali druge načine za razbremenitev svojih možganov. Nihče ni boljši od drugega. Noben primer obvladovanja ni za bolj "resne" ali "blage" primere depresije kot drugi, in noben recept ni zdravilo za vsako obliko depresije.

Vem, da slab dan ne pomeni slabega življenja. Vsi to vemo. Morda je čas, da se naučimo, da slab mesec, slabih nekaj let, slaba izkušnja ali razmerje tudi ne!

Bi tudi ti delila svojo zgodbo z nami in pripomogla k ozaveščanju družbe o depresiji in njenih posledicah? Vse zgodbe so dobrodošle na rosetouchmakeup@gmail.com. 





You May Also Like

8 comments

  1. Čudovita in iskrega objava. Tako tebi, kot tudi tvoji bralki želim pogumno in kar se da uspešno soočanje s težavami. ❤️

    OdgovoriIzbriši
  2. Bravo, da se poleg lahkotnejših tem lotevaš tudi zahtevnih in resnih tematik. Še vedno je to nekakšna tabu tema, o kateri ljudje ne govorijo na glas. Super, da se trudiš in pogumno govoriš o tem, saj je edino to korak k odpravi stigme.
    Srečno tebi in tvoji pogumni bralki.


    Tadeja
    www.happynami.com

    OdgovoriIzbriši
  3. Waw. Ful dobro napisano! Vsaka ti čast za pogum ❤

    OdgovoriIzbriši
  4. Neža jaz ti pošiljam en objemček in upam, da boš imela čim več lepših dni.
    Obvezno si daj pregledat kri samoplačniško za B vit, posebej še B12. ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo! Čestitke za pogum in iskrenost :) Tebi in tvoji bralki pa želim uspešno soočanje s kakršnimi koli težavami in čim več lepih ter srečnih dni :) <3

    OdgovoriIzbriši
  6. Dragica moja pogumno in jaz vem, da boš nekoč extremno srečna. Vse stvari se v življenju enkrat obrnejo na bolje, čisto vse :)**Objem*

    OdgovoriIzbriši