Hvala tebi Neža za povabilo na intervju! Huh, kar zmedeno. Res moram priznati, da so časi trenutno zelo čudni – se mi zdi, da se v zraku čuti napetost in neprijetno vzdušje. Vendar kljub temu, jaz vsak dan poskusim začeti s soncem in pozitivno energijo. To je včasih težko, vendar je res vsakemu dnevu potrebno dati priložnost. Te dni, tedne, mesece sem predvsem aktivna na kreativnem področju in poskušam delati na sebi ter na dobrem počutju. 

Res je, z ustvarjanjem hodiva z roko v roki že od otroštva. Zdi se mi, da me na koncu vedno pot pripelje do ustvarjanja, pa naj bo to peka torte ali pa slikanje na platno. Zdi se mi, da najbolj uživam na dveh precej oddaljenih likovnih področjih – slikanju in pa keramiki. V slikanju se po navadi najraje izražam na abstrakten način, v keramiki pa se mi zdi, da v vsak izdelek dam delček svoje duše, saj je proces od kepice gline do končanega izdelka, naj bo to šalčka, bowla ali krožnik, res dolgotrajen. 

Hvala za čudovito pohvalo, to mi res veliko pomeni! Z glino sem se začela bolje spoznavati na fakulteti, ki jo obiskujem,vendar takrat še ljubezen med nama ni bila ravno obojestranska, saj nisem imela priložnosti delati tega, kar me res veseli. Vedno sem si želela poskusiti ustvarjati na lončarskem vretenu, saj me je opazovanje ostalih umetnikov, ki prav tako ustvarjajo na vretenu prijetno sproščalo. Po enem mesecu ustvarjanja na sposojenem vretenu sem se brez dvoma odločila, da v tem res uživam in to me je pripeljalo do odločitve za nakup svojega lastnega. Sedaj glino vrtim kakšna dva meseca in moram priznati, da res uživam v procesu učenja same sebe preko izkušenj. 

Ne, ravno nasprotno. Po navadi v takih dneh nimam volje za ustvarjanje, ali pa delam vse nekako polovično. Ko dojamem, da je dan takšen, si najraje skuham dober čaj, se zavijem v odejo in preložim delo na drug dan. 

Res je. Potovanje je poleg ustvarjanja moja največja strast. Skupno sem bila v dvaindvajsetih državah (mogoče sem kakšno pozabila *smeh*). Mislim da so se mi najbolj vtisnili v spomin portugalski Azori. Bili smo na otoku Sao Miguel, ta kraj je res magičen. Trava je nerealno zelena, med vožnjo po cesti lahko nepričakovano opaziš razne majhne (pa tudi večje) slapove, sprehodiš se po plaži, kjer je pesek popolnoma črn, kopaš se v raznih naravnih vrelcih, slapovih. Tam smo bili novembra, pa smo se kljub času lahko kopali tudi v morju, kjer v enem majhnem zalivčku iz zemlje pritaka vroča voda in ustvarja topel naraven morski bazen (plima in oseka lahko močno vplivata na temperaturo, saj voda lahko postane prevroča, če se ne zmeša z morjem, zato moraš »zadeti na lotu« in imeti srečo, da prideš tja na dan, ko je plavanje mogoče). Nasploh pa je že sama vožnja po otoku je res prava paša za oči, še posebej zaradi mavric, ki se na nebu pojavljajo vsakih pet minut. Zelo ljuba so mi bila tudi potovanja na Škotsko, po Portugalski, v Bosno in Hercegovino, Grčijo, Tajsko in Mehiko, Španija in Maroko – *smeh* poskusila sem, ampak ne gre izbrati najljubšega. 

Sem. Prva neprijetna izkušnja se mi je zgodila v Španiji, kjer so mi ukradli nahrbtnik (v njem so bila darila za sestro, ki je bila tam izmenjavi, denarnica, dokumenti) dobesedno v prvi uri po pristanku. Druga se je zgodila med lansko izmenjavo na Portugalskem, kjer so meni in takratni sošolki ukradli denarnico, ponovno z vsemi dokumenti. Očitno se naju je držala sreča, saj sva obe denarnici po par urah iskanja našle kak kilometer vstran od kraja kraje. Seveda denarja v njej ni bilo, so pa vsaj dokumenti ostali. Zgodilo se je tudi, da sem pozabila potni list na letalu, katero je nato letelo v drugo državo in se vrnilo nazaj v izvorno državo. Tam sem ga na policijski postaji dobila nazaj… Najde se še kar nekaj prigod, ampak recimo, da so te bile najbolj boleče *smeh*. 

Uh, kamorkoli *smeh*. Moram priznati, da sem se ob gledanju nekaterih smešno poceni ponudb že parkrat razjokala, ker je želja res velika, možnosti za dejansko potovanje na varen način pa so precej majhne. Če bi pa lahko izbirala, bi pa verjetno šla v Kolumbijo, Kostariko ali pa Indonezijo, raziskovat skrite kotičke narave in uživat v vitaminu D. 

Rekla bi jim, da je potrebno samo začeti. Če tudi ti res do ničesar ni, naredi ta korak, pa čeprav je tako majhen. Že če vidiš čisto droben napredek bo to dovolj, da ti da veliko dozo motiviranosti in želje po nadaljevanju. Glede inspiracije – o neki stvari lahko razmišljaš veliko časa, pa ideja kar ne bo in ne bo prišla na plano. V nekem trenutku, ko najmanj pričakuješ, pa se ti bo posvetilo in vse bo dobilo smisel. Ta trenutek izkoristi in zgodile se bodo čudovite stvari. 

Sama najdem navdih v človeškem telesu in naravi. Všeč mi je raznolikost vsakega posameznika, njihova energija in njihove popolne nepopolnosti. Narava me navdihuje s svojimi barvami (morja, rek, gozdov, neba,…) in s svojo nežnostjo, ki se izraža v mojih potezah, naj bodo le-te na platnu ali na šalčkah. 

Tega imam kar vtetoviranega – »If you're not willing to risk it all, then you don't want it bad enough«. Še po slovensko; če nisi pripravljen/a reskirati vsega, potem si tega ne želiš dovolj močno. Hvala Neža za fantastičen intervju, bilo mi je v veselje . 

P.s. Kaj pa moja cute šalčka za kavo? Ne morem se je nagledati, še kava je postala boljša.