Zadnje čase mi po glavi roji veliko stvari o katerih bi rada pisala. Ene so osebne, druge preosebne, tretje so tabuji in četrte so tiste beauty related. Ampak zaradi trenutne situacije, skozi katero se nekako počasi pomikam in je povezana z družino ne morem, da ne bi tega delila z vami. Vsak dan bolj opažam, da smo ljudje vedno bolj mahnjeni na materializem, v mojem primeru na kozmetiko, ki jo potem priporočam ali odsvetujem drugim. Ampak danes nisem volje, da bi nekomu dajala mnenje o kozmetiki, ampak o bolj življenjskih stvareh, ki so navsezadnje v življenju najbolj pomembne. Dve izmed teh sta tudi komunikacija in medsebojni odnosi; bodisi v družini, partnerstvu ali v šolskih klopeh.

Družina je socialna skupina, katere si ne izbiramo sami, tako kot na primer prijatelje. V družini ni neke selekcije kot v šolskih klopeh oz. "aha, te osebe ne maram, ker mi ne odgovarja njen karakter, razmišljanje itd." V družini poteka naš razvoj v različnih smereh, vse skupaj poteka preko vzgoje in medsebojnih relacij, ki smo jim dnevno izpostavljeni. Odnosi v družini zadovoljujejo osnovne potrebe po varnosti, sprejetosti in zaupanju, kar je zelo pomembno za otroka, saj le tako lahko začne osvajati zunanji svet. Odnosi v družini so tisti, ki kujejo temelje za vzpostavljanje odnosov v socialnem okolju. 

Starši so v otrokovem odraščanju zelo pomembni ljudje, saj so otroku vzor; so ljudje kateri predajajo vse potrebne sposobnosti, veščine, informacije ter znanja svojemu otroku. To pomeni način komuniciranja, način reševanja sporov in konfliktov, komunikacija, moralno razsojanje, način čustvovanja, kazanje čustev, delovne navade, bonton, samospoštovanje in še in še... Kot najbolj pomembna je koalicija ali enotnost in povezanost med starši. Mislim, da je to ne glede na to kakšna je situacija med staršema najbolj pomembna lastnost za dobre odnose in vzgojo. Menim, da se začnejo stvari kar hitro rušit, ko je energija med staršema slaba, ne glede na to ali sta ločena ali poročena. Navsezadnje bi obema staršema morala biti prioriteta otrok, ki sta ga skupaj spočela.

Verjamem, da ni lahko biti starš. Navsezadnje me je kar malce strah tega, saj bi rada bila največji vzornik svojim malim štručkam in jim predala vsa svoja znanja, ljubezen ter nauke, ki jih bodo potrebovali v življenju. 

Kot otrok sem odraščala z mamo, babico in dedkom. Bivali smo v hiši, kjer je bilo vedno kaj za postoriti in kljub temu, da je bilo veliko dela se je vedno našel čas zame. In za to sem več kot hvaležna... sploh ne morem ubesediti te hvaležnosti, ki jo čutim. Mama je še takrat delala na Muri. Spomnim se vsakega hladnega večera, ko se je nekako morala izmuzniti iz mojega objema in oditi na delo. Takrat sta vse vajeti prevzela stara starša. Kot bi bilo še včeraj se spomnim majhne pručke, ki sem jo vedno z veseljem vlekla h koritu, kjer sma s staro mamo prali posodo. Spomnim se vetra v laseh, ko sem tekla k dedku in mu pomagala pri opravilih okoli hiše, tudi tistih bolj zakompliciranih, tehničnih. Vse mi je razložil, kot, da sem njegova mala vajenka, željna znanja. Luščenje orehov, grabljanje listja, pometanje, sesanje, brisanje prahu, pomivanje posode, pomoč pri kuhanju, skrb za živali, postiljanje postelje, higiena. Dandanes bi se to komu zdelo smešno...Ob vsem tem delu in pomoči starima staršema pa sem hkrati tudi razvijala vse delovne navade in se nekako naučila veliko stvari, ki mi še kako pridejo prav tudi danes. In vse to sta mi predstavila, me naučila skozi igro. Vedno je bilo slišati petje, mislim, da me je dedek celo posnel koliko pesmi sem znala na pamet.

...konec nakladanja. Vse kar sem hotela povedati je to, da mi je kot otroku vedno bila dana bližina, stik, pozornost, skrb, učenje in nikakor materializem. Kakšna barbie hiša, original barbie-ke s svetlečimi oblekami ali drage znamke oblačil. Vse to ni niti pomembno, kajti otroku je pomembno samo to, da se počuti ljubljenega in ne zapostavljenega, ko po delovnem dnevu starši kar hitijo en mimo drugega, brez kakršnekoli komunikacije, povsem nezadovoljni s svetom in samim s sabo. Celoten sistem in današnji čas sta prinesla veliko negativnega, nekaj, zaradi česar smo posesivni, egocentrični, lahko bi rekli celo, da smo kot roboti v velikem napihnjenem balonu, ki ne vidimo centimeter pred sabo. Vse kar je pomembno dandanes je to, da imamo v lasti dva avta, mogoče celo tri, drago kozmetiko in oblačila ter ostale modne dodatke ter seveda kup denarja. Če nimaš to si nula. Pozabljamo pa na to, kar je najbolj pomembno - ljubezen, spoštovanje ter dobrosrčnost. Vidim današnjo mladino in vidim prazne glave, napolnjene s plastiko in ideali, ki počasi prodirajo in ustvarjajo svoje življenjske poti, kariere, večina s pomanjkanjem samopodobe, sprejemanja sebe in ostalih, drugačnih, brez slabe vesti, brez spoštovanja. "Ah, ta današnja mladina" - je ogledalo celotnega sistema in vzgoje staršev, sprejemanja in komunikacije, medsebojnega odnosa. Ne pričakuj nekaj, česar sam nisi sposoben narediti, popraviti.  Primanjkuje nam stika, komunikacije in predvsem poslušnosti. Ob teh navalih vsakodnevnega stresa ne znamo včasih prisluhniti niti sebi, kaj še le otroku, ki kriči za našo pozornost in se na vse pretege trudi, da bi bil ljubljen, da bi se počutil sprejetega v lastni družini. Žalostno je, da se večina staršev niti ne zanima za lastnega otroka; kako se počuti, kaj je danes lepega počel, kako je bilo v šoli, ali se je naučil kaj novega, ali je spoznal kakšnega novega prijatelja... "Izvoli risanko na iPadu in bodi tiho" ali "Ja, lahko greš ven", kljub slabim ocenam in poraznemu obnašanju, brez kakršnegakoli premisleka, samo, da lahko v miru pogledaš tekmo in imaš čas zase. Ne me narobe razumeti - v vsaki osebni objavi vedno poudarjam, da si je treba vsekakor vzeti čas zase. Ampak to nikakor ne pomeni, da smo ob tem še nespametni in nas ne briga kaj počne naš otrok.

Kristina Dia Gorenc je v nekem članku zapisala tako: "Poleg tega z avtoritativno vzgojo uveljavljanja svoje volje na silo, otrokom na dolgi rok povzročimo več škode kot koristi, saj zelo hitro ponotranjijo naše besede. S takšno vzgojo se krha njihova samopodoba in kot obrambo pred ranljivostjo potlačijo velik del svoje ljubezni, notranje resnice, sebe, da bi si »prislužili« pozornost. To pa na dolgi rok vodi v čustvene stiske, zaprtost, anksioznost in bolezen. Ker je njihovo poslanstvo premakniti ustaljene avtoritativne vzorce, v navade, ki so v sozvočju z enostjo, enakopravnostjo, spoštovanjem, ljubeznijo, nas s svojim »uporništvom« učijo srčne komunikacije, jasnega izražanja čustev ter brezpogojnega sprejemanja (tako sebe kot njih). In če ste novodobni starš, bo za vas in otroka vzgoja veliko lažja, če jo boste kombinirali z delom na sebi. Torej prepoznavanje svojih čustev, ozaveščanje od kod izhajajo, osvobajanje starih prepričanj ter uvajanje novih vzorcev razmišljanja in ravnanja, ki so izven okvirjev pravil ter temeljijo na intuitivnem prepoznavanju in sprejemanju svojega in otrokovega čustvenega sveta."

Vse skupaj je zapisano s strani perspektive otroka, torej mene. Marsikdo bi rekel, da ne veš ničesar dokler nimaš svojega otroka in se nekako strinjam s tem, do neke mere seveda. No, priznam, svojih otrokov še nimam in jih ne bom imela dokler ne bom sama na točki, ko bom vedela, da sem pripravljena biti mati, starš, vzor nekomu in mu dajati vso svojo ljubezen in znanje. Prav tako tudi vseh ne mečem v isti koš. Zavedam se, da je dandanes kar nekaj odličnih staršev, ki dajejo prednost vsemu temu pozitivnemu - dobremu za otroka in ga tako tudi vzgajajo, da se bo to preneslo potem na njegove otroke. A na žalost večina ni takšna.

Ko prebereš to, te iz srca prosim, da ugasneš/umakneš računalnik in objameš prvo osebo, ki jo vidiš in ji poveš, da ga/jo imaš rad. In ne pozabi sprejemati ljudi takšnih kot so, brez predsodkov, brez omejitev, ljubi in odpuščaj, podari nekomu še eno priložnost, bodi vzor, bodi najboljši možni človek kar se da. Ugasni televizor, katerega zvok se razpreza čez celoten prostor in se za trenutek ustavi, zadihaj, čas, ki ga imaš na voljo raje izkoristi za kaj boljšega, učinkovitejšega, kot sta pogovor in preživljanje časa z domačimi. Ko se boš počutil potrtega se nekomu izpovej, se pogovori ali nekomu podari nasvet.