Že več časa sem razmišljala o podobni objavi pa je vedno prišlo do tega, da sem jo nekako vedno potisnila na stran. Ampak zdaj je čas. Zdaj je pravi trenutek, da se razpišem, spregovorim in mogoče se mi kdo od vas pridruži na tej poti. Ura je ob 10:00 zvečer, sedim pred računalnikom, kot ponavadi in scrollam po Facebooku. Kar naenkrat potegnem z miško navzgor, saj nekako nisem mogla verjeti svojim očem. Slika kolin. Zrem v sliko in berem komentarje pod njo. V očeh se mi nabirajo krokodilje solze, saj globoko v sebi občutim žalost, jezo, obup in grozno bolečino. Spomnim se vseh zrezkov, ki sem jih pojedla nekoč. Spomnim se odličnih maminih domačih hamburgerjev in žgancev z ocvirki. Razmišljam koliko živali je umrlo zaradi mene. Mene. Koliko jih je bilo odvlečenih iz nič kaj toplega doma, obkroženih z neznanimi pogledi, kriki navdušenja ter lačnih nasmehov. Zmrazi me.

Bilo je prvič in zadnjič, ko sem kot majhna deklica videla umor živali pri babici. Niti malo nisem bila pripravljena na grozne krike, ki jih ob spominu na ta dogodek slišim še zdaj. Nisem zdržala. Ker prihajam iz Prlekije so tukaj koline pravi praznik. Hvalabogu živim v mestu in ne na vasi, kjer to jemljejo zelo resno. Strmim dalje v fotografijo in jočem. Kljub vsej grozi sama sebe pomirim z mislijo, da ne jem več mesa. Da nisem del tega. (NASLEDNJE SLIKE SO PRIKAZ REALNIH PRIZOROV)

Ne da mi miru in grem googlat še vse ostalo. In ob naslednjem branju RTV prispevka spet jočem in brišem solze. Takšno pač je življenje nekoga, ki ne je mesa in je dnevno izpostavljen takšni ali drugačnim situacijam, ki se jim ne more nikakor izogniti. Pa naj bo to fotografija ali nedeljsko kosilo z družino. Nikogar ne obsojam, ker si je izbral drugačno pot kot jaz. Jaz je iskreno ne morem. Veliko let sem jedla meso, večinoma piščančje, nikoli pa nobenih paštet, klobas, krvavic, namazov ali kaj podobnega. Samo zrezek. Ampak takrat se mi ni sanjalo kako ta kos mesa pride na moj krožnik. Kako je ravnan v svojem "domu", kakšno življenje je imel preden ga je nekdo stresel z elektriko poleg njegovih bratcev in mu prerezal vrat. Starši o tem nikoli niso govorili, kar je dokaj logično, saj so mesojedci. In tudi meni veliko let sploh ni ta misel švignila skozi glavo. Dokler nisem vedno bolj pogosteje začela raziskovati celotno zgodbo za zrezkom na krožniku. In takrat sem dojela.

Tako kot je moj stari ata vedno dejal, ko sem rekla, da ne maram pokopališč. "Boj se živih in ne mrtvih." In res se bojim. Bojim se kam vse to pelje. Kam nas peljeta ignoranca in egoizem... Preveč rada imam živali, da bi bila del tega, kakor imam rada sočloveka, ne glede na njegovo raso ali spolno usmerjenost, da bi bila del krščanske cerkve, ki nagovarja k sovraštvu le tega. Ampak to je že del drzge zgodbe. Ko odrasteš jih spoznaš vedno več. In včasih se zdi, da ni konca in ne kraja... 

Nedeljska kosila so za nas "rastlinojedce" prava nočna mora. Vsaj zame. Vonj po smrti, obilo mesa na takšen ali drugačen način, da razglablanj o tem kateri je kralj živali in kako je najboljše pečen niti ne omenjam...Vedno slišim izjave kot so "bleda si, jej več mesa" ali pa "jej meso, da boš močna in zdrava", "zbolela boš, ker ješ samo zelenjavo". Včasih se ob pogledu na meso zjočem. Ker mi je hudo, da tega trpljenja ne morem preprečiti. Večkrat sem v debato o živalih s kruto usodo padla s svojo staro mamo, katera sicer je meso, vendar zelo malo. Pripovedovala mi je o zgodovini in o kolinah nekoč. Tudi sama je v rosnih letih ubijala kokoši, a jo je sam postopek, ki ga je opisovala kot mučen in strašen od tega odvrnil. "Oče je bil mesar, kakšna hči pa bi bila, da ne bi ubila živali, " je pripovedovala s solznimi očmi.





Torej zakaj ne jem mesa? Ker nočem nikakor biti del tega trpinčenja in klanja živali, ki jih imam raje od vseh živih bitij. Živali so živa bitja in prav tako kot mi čutijo žalost in veselje, strah... Rada jih imam in jih spoštujem. Bili so tukaj prej kot mi. Moram priznati, da od kar sem vegetarijanka, da živim definitivno bolj zdravo in se tudi boljše počutim. Pojem veliko zelenjave in sadja, ki sem ga nekdaj zavračala. Ne predstavljam si, da bi bili na njihovem mestu mi, ljudje. Strpani na tovornjake, bičani iz tovornjakov, natlačeni v majhne prostore z nekaj malo svetlobe, trpinčeni na dnevni bazi, ločeni od družinskih članov ali pa poleg svojih bližnjih, ki bi svoje življenje izgubili pred našimi očmi. Pa si vi sploh to predstavljate? Kako lahko sploh kdo to podpira...






Tudi druge sem povprašala o tem in na vprašanje "zakaj ne ješ mesa" so mi odgovorili takole: 

Martina: "Mesa ne jem že okrog 8 let, kakšno leto pa se prehranjujem skoraj izključno vegansko. To počnem izključno zaradi tega, ker ne prenesem krutosti do živali, ki prav tako čutijo kot mi."

Jasna: "Glede mesa sem imela že večkrat nihanja, saj sem imela obdobja, ko sem imela prav odpor in slabo vest, če sem ga jedla. Zato sem se pred dobrimi dvemi leti odločila za 40-dnevni post brez mesa (med drugim), in ga od takrat ne jem več. In iskreno, veliko boljše se počutim sedaj tako. Živali imam zelo rada, vendar ne na svojem krožniku."

Natja: "Že od malega sem bila zelo povezana z živalmi. Domov sem nosila poškodovane ptice in ježke. To se do danes ni spremenilo. Na faksu sem dojela, da ni razlike med hišnimi ljubljenčki in ostalimi živalmi, le da smo sprejeli, da je nekatere normalno jesti in druge ne. Takrat se je v meni zgodil premik in iz danes na jutri sem nehala jesti meso."

Eva: "Ker imam rada živali in si jih ne predstavljam na krožniku. Za prehranjevanje pretežno brez živalskih sestavin sem se odločila, ker ne želim podpirati trpinčenja in grozot, ki se za štirimi stenami vsak trenutek z njimi dogajajo. Prehranjevanje brez živalskih izdelkov je poleg etične dimenzije bolj prijazno tudi do okolja in zdravja."

Pia: "Prvi razlog, zakaj ne jem mesa, je zelo preprost, saj mi okus ni kaj preveč všeč. Drugi pa je bolj etičen, saj mi je občutek, da jem nekaj, kar je bilo prej živo, res neprijeten. Tako da mesa najbrž ne bi jedla, tudi če bi mi bil okus všeč. Pa še mojemu telesu paše vegetarijanska prehrana in odkar sem nehala jesti meso že kakšnih 10 let nazaj, nisem niti enkrat imela kakšnih ''cravingov'' po mesu."

Urban: "Mesa ne jem, ker mi nikol ni nekaj odgovarjalo, vedno sem samo jedel piščančje meso nakar sem pa še to nehal, drugače sem pa vegetarijanec od leta 2016."

Sara: "Glede tega zakaj ne jem mesa - skoraj 20 let sem opazovala ljudi, ki se prenažirajo z mesom (pri nas doma so ga jedli vsak dan za zajtrk, kosilo in večerjo) in se mi je nekega dne ful zagabilo, in takrat sem se odločila, da ga ne bom več jedla. In zdaj ga vbistvu nisem jedla že skoraj štiri leta."

Kaja: "Zakaj ne jem mesa? Ker živimo v času, ko se nam res ni potrebno hraniti s trpljenjem nedolžnih bitij. Ker obstaja toliko okusnih in bolj zdravih alternativ mesu in mlečnim izdelkom. Ker imam neskončno rada vse živali in ne samo tistih, ki jih človek ni dodal na svojo listo za izkoriščanje. Zame veganstvo ne pomeni odrekanje stvarem, ki sem jih včasih jedla, ampak odkrivanje toliko novih okusov in kombinacij, da sedaj kuham in jem še bolj z veseljem."

Vem, da bom s to objavo izgubila nekaj všečkov in mogoče tudi sledilcov, vendar mi ni mar. To delam za njih, zase in za vse vas. Vseeno mi je, kdo se z mano ne strinja, kdo ima na to temo drugačne poglede in misli - jih sprejmem, vendar srčno upam, da se mi na moji poti pridruži še kdo, ki mu ni mar samo zase. Moram pa povedati še to, da sem po brskanju po spletu videla večinoma notranjost tujih klavnic, kar me je zelo presenetilo. Zakaj ni več vpogleda v naše klavnice? Zakaj vse ostaja tako skrito? 

Kaj se mora zgoditi, da bo vsak posameznik uvidel, da to kaj delamo ni sprejemljivo? Če nismo mi tisti, ki vsak dan ubijamo živali, še ne pomeni, da smo boljši od tistih, ki to delajo ZA NAS. Bomo še dalje govorili kako slabi so muslimani in druge vere, ker ubijejo žival za obred, kljub temu, da MI ubijamo živali vsak dan, da lahko potem gremo v trgovino in kupimo 20 različnih mesnih izdelkov? Bomo se še naprej slepili in ignorirali dejstvo, da ubijamo, da podpiramo ubijanje in, da ni to nič takšnega? Bomo še naprej zagovarjali to početje z raznoraznimi izgovori? 

Hvala vsem, ki ste ali boste prebrali to objavo do konca. Hvala vsem, ki skrbite za naš planet in imate brezpogojno radi živali. Hvala vsem, ki pomagate živalim na takšen ali drugačen način. Hvala vse, ki jih rešujete iz ujetništva in klavnic. Hvala.