Našli so ga zadavljenega doma, starše je pričakalo pismo in kava, ki jo je vedno skuhal za njiju preden se je odpravil na delo. Še teden ni minil, ko smo se smejali v parku brez skrbi, ko je naenkrat zazvonil telefon in sem se sesedla pred vrati "ni ga več Neža, ubil se je." Zaradi duševnih motenj sem izgubila že kar nekaj dobrih prijateljev.

Večina ljudi se ne zaveda, da ni samo 10. oktober dan, ko nekdo v vaši bližini močno trpi, vi pa tega niti ne opazite. Sem hotela to objavo začeti v bolj pozitivnem smislu, pa na konc koncev - nima smisla, ker je najbrž ne bi noben niti prebral. O duševnem zdravju oz. natančneje o depresiji in anksiozni motnji sem na blogu že pisala, vseeno pa ob tej priložnosti napišem še eno - ker jih itak nikoli ni dovolj. 

Nisem zdravnica, nisem psihiatrinja, ampak z vami z veseljem delim svoje dosedanje izkušnje ter tehnike s katerimi sem si pomagala sama. Enkrat sem nekje na televiziji slišala vprašanje "kaj pa si vi najbolj želite?", in sem takoj pomislila na to, da bi izbrisala vse duševne bolezni in iz najčudovitejših krhkih ljudi, ki jih poznam naredila sončke. Ker to tudi navsezadnje so, vendar je bolezen kot oblak, ki se s pomočjo vetra hitro širi in prekrije vse sončne žarke. Tako nekako bi opisala depresijo in samo zdravljenje, delo na tem, da ostaneš v mejah normale drugih ljudi in sistema, ki nas obdaja.


Si predstavljaš, da te kar naenkrat zagrabi panika v trgovini, medtem, ko zlagaš stvari na blagajno? Si predstavljaš, da te neznanec nekaj vpraša, ti pa se začneš znojiti? Si predstavljaš kako je, ko rabiš iz trgovine hrano, vendar enostavno ne moreš v trgovino? Si predstavljaš kako je, ko ne moreš vstati iz postelje, če tudi imaš čez pol ure službo? Si predstavljaš kako je, ko poveš nekomu kako se počutiš, pa ti odgovori z "saj bo" ali pa "ne sekiraj se, to je vse v glavi?", medtem, ko razmišljaš o tem kakšno bolečino bi si povzročil ali, da bi najraje umrl?

Ljudje se prevečkrat ne zavedamo stiske drugega, zgolj zaradi tega, ker nam je naša vesela rit bolj pomembna ali pa, ker o takih boleznih govorijo še samo psihiatri v filmih, pa čeprav je vedno več ljudi, ki sedijo v belih sterilnih prostorih s šalčko tablet za zajtrk, malico, kosilo in večerjo. Koliko je staršev, ki brezglavo hodijo mimo svojih otrok, ki imajo na skrivaj povezane roke. Koliko je prijateljev, ki te bodo zaničevali, ko boš povedal svoja iskrena čustva. Koliko je profesorjev, ki se ne zavedajo kakšno stisko preživlja njihov učenec, ki je prav danes prišel v šolo brez naloge. Koliko je ljudi, ki se sploh ne zavedajo stiske ljudi v njihovi bližini, če tudi jih srečuješ vsak dan, si njihov najboljši prijatelj, starš, otrok, punca, fant, dedek ali babica.

Torej... vse kar sem hotela povedati s to objavo je to, da nehajte gledati samo na svoje riti, ki so polne vsega materilističnega sranja in včasih namenite 5 minut neznancu ali znancu v stiski. Res je, da 5 minut ni veliko, pomeni pa ogromno nekomu, ki to rabi. Pogovarjajte se, razglabljajte s svojimi otroci, partnerjem, prijatelji. Za vse se najde rešitev, če je le volja.

Definitivno upam tudi, da se naš sistem, ki je velikokrat razlog za nastanek duševnih motenj drastično spremeni, saj bodo smrti zaradi vsakdanjega stresa in naporov, ki so skorajda neizogibni začele drastično naraščati. Veliko je bilo že povedanega na to temo, pa še vseeno deluje kot neka stigma, tabu tema, o kateri ne smeš rečti besede ali pa te ljudje čudno gledajo in imajo za psihiča, če poveš, da imaš eno izmed duševnih bolezni. Pa dajmo se začet sprejemat - drug drugega, takšnega kot smo, brez obsojanj in opazk. Nič te ne stane biti prijazen do drugih.

Za vse, ki sem vas izgubila: Rada vas imam. Vsi vas neizmerno pogrešamo in ste prav vsak dan z nami v naših srcih. Zaradi vas sem še bolj močna in bijem to bitko še za vse vas. Mogoče niste našli te moči za življenje, a ste jo pustili nam, drugim, ki smo še vedno tu in se borimo. Hvala vam.