Že od nekdaj sem z velikim veseljem pomagala ljudem in nikoli si nisem mislila, da se bom znašla v preizkušnji, ki mi bo za vedno spremenila moje cilje, ki sem si jih zadala v življenju. Preizkušnja v katero sem bila dobesedno "vržena" zaradi brezposelnosti, je bila kot strela z jasnega - pokazala se je nova priložnost, da to dobrodelnost in skrb za druge dodobra izkoristim z javnim delom in sicer v Varstveno delovnem cenru. 

Vse se je odvijalo tako hitro, bilo je zelo malo časa za premislek glede novega delovnega mesta. Sprva me je zelo skrbelo, saj do sedaj nisem imela še nobenih podobnih izkušenj z delom v VDC-ju. Delala sem z otroci, saj sem v vrtcu opravljala višješolsko praktično izobraževanje, ljudje in otroci z motnjami v duševnem razvoju pa so mi bili precej tuji. Priznam, da sem bila kot jagnje, ki čaka na zakol. Zmedena, nisem se ravno spomnila besed, ki bi začele pogovor, vendar je ob prvem obisku bodočega delovnega mesta vse steklo tako kot bi moralo. 

Le kdo bi si mislil, da bom prišla v okolje, kjer me bodo kljub moji zunanji podobi dobro sprejeli. Le kdo bi si mislil, da mi bo ta preizkušnja spremenila pogled na svet, mi pomagala biti bolj spretna z besedami, mi pomagala s potrpežljivostjo in predvsem vplivala na to kako vidim in dojemam ljudi. 

Prvi delovni dan je bil odličen. Sodelavci so me vsi lepo sprejeli, razkazali so mi bivalno enoto in mi predstavili način dela. Zaskrbljenost me je še vedno nekje v ozadju spremljala, vendar sem se jo trudila odmisliti. Fokusirana na vse novo pridobljene informacije sem počasi začela spoznavati bivalno enoto in njene varovance. 

Nikoli nisem bila oseba, ki bi nekoga zmerjala ali nesprejemala drugačnost, zato mi to delovno mesto s tega vidika ni predstavljalo težav, prav nasprotno - zelo sem se veselila enega leta, ki ga bom preživela v družbi "drugačnih", a povsem enakih ljudi kot sma ti in jaz. 

Varovanci so bili že takoj na začetku zelo prijazni, spoštljivi in predvsem radovedni. Pozdravi, stiski rok, sramežljivi pogledi in objemi - tako nekako je izgledalo spoznavanje. Vsak mi je pokazal kakšna je njegova soba, kateri je tisti njihov najljubši kotiček in kaj rad počne. Počasi sem si izoblikovala sliko vsakega posameznika in ga sprejela točno takšnega kot je. Čez čas so se naše vezi močno prepletle in ponosno priznam, da v vsakem izmed njih vidim prijatelja. S solzami v očeh sem poslušala vse grenke zgodbe iz otroštva, tako žalostne in srce parajoče spomine, ki so zaznamovali njihova življenja. Ob poslušanju zgodb sem velikokrat čutila jezo in se počutila nemirno, saj enostavno nisem mogla verjeti skozi kakšne grozne življenjske preizkušnje so šli nekateri in ne predstavljam si, da bi živela s tako težkim bremenom, zato jih še toliko bolj spoštujem in cenim. Nekako vse dobi svoj smisel. Začneš razmišljati o tem kar imaš sam in koliko ceniš kakšno stvar, pa naj bo še ta tako majhna. Ljudje prevečkrat jemljemo stvari za samoumnevne. 

Hvala dragi varovanci, da ste mi polepšali prav vsak dan do sedaj. Včasih samo z nasmehom ali lepo besedo. Ne morem vam opisati kako ste se mi zasidrali v spomin, v srce. Prav v vsakem od vas se skriva nekaj čudovitega in vesela sem, da sem vas imela priložnost spoznati. Če tudi vaš dan ni vedno tako s soncem obsijan in se počutite izgubljeno, vedite, da ste nekaj posebnega - kot mavrica po dežju. In nikoli ne pozabite, da za dežjem vedno posije sonce in, da ste vi moje sonce, ki mi največkrat vlijete moč in pogum za naprej. Upam, da bom spet kmalu z vami.

Seveda pa bi ob tej priložnosti pohvalila tudi vse zaposlene v VDC-ju Ljutomer, ki si zaslužijo res eno veliko zlato medaljo. Ne samo za prijaznost, za skrb, za pomoč in podporo varovancem, ampak predvsem za njihovo požrtvovalnost in čas, ki ga vložijo v vsak delovni dan.