Ženske smo mogočna bitja, polne topline in nikakor ne moremo zanikati, da smo multipraktiki. Ženske me že od nekdaj inspirirajo in motivirajo in ravno zato sem Matejo povabila k sodelovanju. Njene fotografije so čarobne, ko jih pogledaš vidiš vso ljubezen in strast s katero so nastale. V njenih fotografijah je moč začutiti njeno nadarjenost in veliko ljubezen do ustvarjanja lepih spominov. Veliko ji pomeni njena družina, katera je tudi velik navdih za ustvarjanje. Matejo sem torej z namenom povabila k sodelovanju z mano. Občudujem jo kot ustvarjalko, fotografinjo in mamo in verjamem, da bo velika inspiracija tudi za vse vas. 

Ženska, žena in mamica – mislim, da te tri besede najbolje povzamejo vloge, v katerih se v zadnjih nekaj letih najbolj pogosto znajdem. Drugače se, kot bomo videle kasneje, nerada omejujem le na nekaj besed, ker je življenje tako pestro, nabor aktivnosti, ki jih lahko počnemo, tako širok, da se mi zdi nesmiselno, da se preveč uokvirjamo, pa četudi so to le besede.

Zanimivo vprašanje. Najbolj iskren odgovor na to bi bil – ne obvladujem vsega, sploh pa ne vsega naenkrat. Vedno se mi zdi, da kakšno področje bolj zapostavljam. Najbolj pomembno od vsega se mi v tem trenutku zdi, da sem mamica, moja najmlajša hčerka je namreč stara komaj eno leto, starejša pa jih bo kmalu dopolnila pet. Zelo pomembno se mi zdi, da smo mamice čim bolj v stiku z otroki v zgodnjem otroštvu, saj je to po mojem mnenju najboljši temelj za njihovo nadaljnjo osebnostno rast ter zadovoljstvo. Vsemu ostalemu pa namenim toliko časa, kolikor mi uspe. Ponavadi si naredim kar listo prioritet za dan, teden in potem grem korak za korakom, ter jih uresničujem, kolikor mi čas dopušča.

Najprej se ti res lepo zahvaljujem za pohvalo! Lepo je slišati, da nekdo opazi tudi osebno noto v tvojem delu! Moji začetki so bili, khm, kako bi rekla, zanimivi. Fotografija me je zanimala že od nekdaj, vendar pa na začetku svoje poti sploh pojma nisem imela, kaj to pomeni. Za primer: mojemu možu sem na najinem prvem dopustu sveto zagotovila, da me fotografija res zanima, iz žepa pa potegnila majhen kompakten fotoaparat roza barve za nekih 130 EUR. Imela sem izjemno srečo, da me je podprl pri mojem t.i. hobiju ter mi kupil moj prvi DSLR fotoaparat za približno 1000 EUR – sama nisem namreč nikoli tako verjela vase, da bi bila pripravljena na tako investicijo. Ko se nama je rodila prva hčerka, pa sem tako opremo, kot znanje začela s svetlobno hitrostjo nadgrajevati, kmalu dobila prve stranke in po petih letih sem še vedno tu. 

Blog sem začela pisati pravzaprav že v sklopu moje fotografske spletne strani. Kmalu sem ugotovila, da moje osebne zgodbe stranke in tiste, ki me spremljajo, veliko bolj zanimajo, kot samo gole fotografije. Takrat sem se odločila, da z bolj osebnimi in mama temami nadaljujem na novem blogu, saj se mi je zdelo, da bi drugače nastala iz tako različnih vsebin ena velika godlja. No, 'mami' blog je kmalu prerastel interes foto bloga in postal samostojna zgodba, ki jo res z največjim veseljem pišem in ustvarjam. Hkrati s tem ustvarjam in hranim tudi naše družinske spomine, ki se jih bomo z veseljem spominjali še čez dolga leta.

Zelo imam rada tudi šport, katerega sem med in po dveh porodih dala malo bolj na stranski tir – po eni strani zato, ker ni vedno združljiv z majhnimi otroki, po drugi strani pa zato, ker mi zanj enostavno zmanjka časa. Zelo rada smučam ter gorsko kolesarim. To pomeni tudi spuste po malih vijugastih stezicah in v polni bojni opremi – s čelado in ščitniki. 

Moj navdih so brez dvoma naši otroci, predvsem moji dve hčerki. Z rojstvom Sare se je moje ustvarjanje pravzaprav začelo. Vedno svoje ideje za fotografiranja najprej 'stestiram' na njiju dveh. S pisanjem se še malo lovim – moram navdih malo poiskati. Ponavadi mi pomaga, da za osnovo vzamem dobre fotografije in potem naprej gradim vsebino. 

Nimam prav posebnega mota, se pa zavedam, da uresničene sanje ne pridejo čez noč – za to, da dosežeš, kar si želiš, moraš delati, ter si smiselno postavljati cilje. Potem je tudi lažje ugotoviti, na kakšen način jih lahko dosežeš – in to delam vsak dan. Če pa ne, je pa jutri še vedno nov dan. Ta moto pride prav še posebej takrat, ko so otroci bolni in skoraj ves svoj čas posvetim njim. 

8. Glede na to, da si polno zaposlena, si enostavno moraš vzeti malce časa zase. Kako se najraje sproščaš?

Kratka in instant rešitev je vedno vroč tuš. Najrajši pa čisto odklopim glavo ob kakšni dobri seriji ali filmu. 

9. Kaj bi svetovala »bloger mamicam«, ki se spuščajo v blogerske vode? Imaš morda kakšen koristen nasvet oz. opozorilo? 

Nimam nobenega pametnega nasveta, še sama nimam preveč dolgega staža na tem področju. Dajanju nasvetov se tudi na splošno raje izogibam, ker – kdo pa sem jaz, da bi nekomu solila pamet kar tako. Raje delim svoje izkušnje in če s tem komu pomagam, je moj namen dosežen. 

Lahko pa povem iz svoje izkušnje, da pisanje bloga izgleda na prvi pogled veliko lažje, kot je v resnici. Zadaj je ogromno skritega dela, ki se nikjer pravzaprav ne vidi (na primer ustvarjanje engagementa na družabnih omrežjih, mreženje, konec koncev pa tudi samo razmišljanje o novih vsebinah, fotografiranja in podobno). 

Poleg tega se mi po kakšnih vprašanjih začetnic na tem področju zdi, da je ustvarjeno neko splošno mnenje, da je za uspešen blog treba narediti samo spletno stran, ostalo se bo pa že samo naredilo. To absolutno ne drži – sama spletna stran, pa tudi če je dobra, ne pomeni nič, če je nihče ne obišče. Od kje pa ustvariti promet na spletni strani – no, tam zadaj se pa skriva tudi ogromno dela.

Za letos sem si zadala kar nekaj velikih ciljev. Še vedno bom nadaljevala z delovanjem na vseh treh področjih, ki me veselijo. Za začetek imam v načrtu opravljanje pravosodnega izpita, kar se mi zaenkrat ob otrokih še vedno zdi misija nemogoče. Nadaljevala bom z odprtjem majhnega foto studia. Za blog imam cilje postavljene predvsem v številkah, za katere ne verjamem, da koga prav posebej zanimajo.

Obenem si želim preživeti čim več kvalitetnega časa z otroki, odpotovati na kakšno skupno dogodivščino ter uživati v tem, kar počnemo. Upam, da bova mogoče proti koncu leta tudi z možem uspela skočit na kakšno razvajanje v dvoje. Se mi zdi, da je za eno leto ob majhnih otrokih že vse to, kar sem zgoraj napisala, kar optimistično zastavljeno, tako da bom raje na tej točki zaključila. 

Spremljaj Matejo Tamše na družbenih omrežjih: 

Facebook: klik

Blog: klik

Instagram: klik

Se beremo naslednjič,