Nekoliko z zamudo pa vendar. 10. oktober je znan kot dan mentalnega zdravja, za katerega menim, da je še v tako razvitem svetu vedno nekakšen "tabu" oz. stvar o kateri pač ne govorimo, dovolj. Mentalno zdravje je še kako pomembno, saj nam lahko naše življenje postavi čisto na glavo. Tisti, ki se vsak dan bojujete s takšnimi problemi že veste o čem govorim, kajne? O depresiji in panični motnji, ki me spremljata že kar nekaj časa sem že pisala na blogu (KLIK) in naj omenim, da je bila to ena izmed najbolj branih objav. Niti nisem pomislila, da je toliko ljudi, ki se bojujejo z istimi ali malo drugačnimi demoni, zato vedno rečem, da moramo vedno spoštovati druge, biti prijazni, saj ne vemo kaj se dogaja v njih samih ter katere borbe bijejo.

Pred začetkom pisanja bloga sem na list papirja napisala stvari katerih se bom med samim pisanjem držala in ena izmed teh je bila tudi iskrenost. Zato sem na svojem blogu vedno iskrena. Preveč let sem depresijo in panično motnjo "skrivala" pred prijatelji, družino, včasih tudi sama pred sabo. Zakaj? Ker je enostavno težko to stanje obrazložiti nekomu, ki tega nikoli ni doživel in ne ve kakšni so občutki, kako je živeti in se bojevati proti nečemu tako močnemu kot je to v mojem primeru depresija ter panična motnja. Ampak nič več. Skrivanja je konec, že nekaj časa povem kar naravnost, pa tudi, če človek ne bo razumel. In tako bi mogel narediti vsak. 

Mentalno zdravje in bolezni, ki se "naselijo" v nas se ne sme skrivati, saj je čez čas lahko samo slabše. Iskreni moramo biti do sebe, kakor tudi do vseh ostalih, svojih bližnjih in ljudi, ki nam nekaj pomenijo. Nekateri se za te stvari nikakor ne zmenijo in se ne podučijo, na drugi strani pa so ljudje, ki jih dejansko to zanima in so ti pripravljeni stati ob strani, ti pomagati, ko je težko. 

"Zdravje je naše največje bogastvo"

In res je. Noben denar, nobena materialna dobrina nam ne more dati te sreče, kot nam jo da zdravje. Ko zbolimo začnemo spoštovati in ceniti res vsako sleherno stvar. Lahko bi rekli, da je naše mentalno zdravje kot naš otrok za katerega moramo skrbeti, ga negovati in ceniti. Je nekaj, kar vpliva na naš jaz, na odnose, tako v družini kot v zasebnem življenju, na delo, na učenje, skratka na vse. Ampak včasih je to popolnoma nemogoče... Občutek, da izgubiš tla pod nogami, da si popolnoma nemočen in slaboten je grozovit, je nekaj, kar ne privoščim nikomur. 

"Počutiš se kot da sam sebi stojiš na poti. Toliko je stvari v življenju katere bi te morale osrečiti, pa te ne. Začneš se sovražiti, saj te ima bolezen v svoji mreži, s katere ni več izhoda. Počutiš se nemočnega in slabotnega. Tudi, če je zunaj najlepši sončni dan, te to ne osreči. Žalost. Nemir. Tesnoba. Jok. Včasih se zalotiš pri praskanju ali pri neprestanem nemirnem tresenju nog, kot, da je to nekaj normalnega. Pa ni. Srbečica. Nespečnost. Bolečine v mišicah. Strah. Slabost. Občutljivost. Mrzlica. Prekomerno znojenje. Ne glede na vse, še vedno čutiš tisti črni oblak nad sabo. Spremlja te prav na vsakem koraku. Na praznovanju rojstnega dne, v službi, na potovanju, na obisku pri prijateljici..." 

"SI BOLANA?" "NE MOREŠ BITI TAKO OBČUTLJIVA, NO.." "POJDI NA ZRAK, NA SONCE, BOLJŠE TI BO" "TOLIKO SI STARA, DA BI MOGLA BITI BOLJ MOČNA" "ŽIVLJENJE NE PRIZANESE NIKOMUR" "TAKO NE BOŠ MOGLA ŽIVETI" "TAKOJ SE PRENEHAJ SMILITI SAMA SEBI"

Velika večina se ne zaveda kaj sploh govori, saj ne ve kako je biti neprestano v bitki s samim sabo kot  tudi boleznijo. Težko je. Težje, kot bi si predstavljali. Težko je zjutraj vstati iz postelje in si skuhati kavo, kaj še le narediti zajtrk. Težko je v življenje uvesti spremembe (ki so v življenju stalnica), saj te spremlja strah kaj bo in kako bo to vplivalo na tvoje mentalno zdravje. Ne zaupaš nikomur, niti tistim, ki so ti najbližje. Stalno premlevaš in analiziraš, nikakor ne moreš ven iz svoje glave. Negativne misli so stalno pristone, čeprav veš, da se mogoče določena stvar ne bo tako odvila. Nek glas v ozadju ti vedno šepeta stvari za katere veš, da niso resnične, ampak jih vseeno težko preženeš. In ti glasovi so večkrat razlog, da odlašaš, se odmikaš od stvari, ki jih imaš rad, ki jih z veseljem počneš. 

Update 

Do zdaj mi je šlo precej dobro. Dnevi so bili polni ustvarjalnosti, sreče in zabave. Do pred kratkim. Stres je lahko hudič, ko se bojuješ z depresijo. Stanje se je čez noč močno poslabšalo. Občutila sem slabost, ščipanje v trebuhu, vrtoglavico, mrazenje in vročino naenkrat, spala bi lahko kot medved čez zimo, cel dan in celo noč. Še vedno ni 100 %, da sta za te simptome kriva depresija in panična motnja, ampak vse bolj sumim, da je to to. Opravila sem kar nekaj laboratorijskih preiskav, čaka me še obisk ginekologa, da lahko izključimo to področje, prav tako imam namen obiskati tudi okulista (vrtoglavice, omotičnost), če se ne bo stanje popravilo pa me čaka tudi gastroskopija (neprestana slabost). Najprej sem sumila pomanjkanje železa, od kar več ne jem mesa se res odlično počutim, ampak nikoli ne veš, zato je preventiva vedno dobrodošla. Pa so preiskave pokazale, da res ni to to in, da je vzrok nekje drugje. Ostati probam čim bolj pozitivna, ampak težko je, ko dejansko ne veš kaj ti sploh je. Upajmo na najboljše.