Kot prvo, da razjasnim to; nikoli nisem posvečala velike pozornosti kristjanskim praznikom, pa vseeno sem bila vedno navdušena nad barvnjem jajčk in basanjem s potico (ups). Nikoli nisem bila tista, ki bi komaj čakala na velikonočno pojedino; jajca in šunko. Odkar pomnim sem vedno bila pri mizi za potico in čaj. Letos je bil doma pravi mali kaos; očima so doletele težave s križem, tako, da sta bila priprava in nakup vsega bolj kot ne na mami. Pomagala sem ji pri nakupih, nakar nikjer nisma našle velikonočnih klobas, ki jih ne sme manjkati v košarici. Oh well... Nikogar nočem obsojati in pametovati; še zdaleč ne, samo enostavno ne vem kako je to vse lahko tako pomembno, da se je treba raztrgati in obiskati vse trgovine, vmes izgubiti vse živce ...in vse to zaradi enih klobas. Pa sem požrla vse tihe misli in bila tiho. Že nekaj dni pred velikonočnimi prazniki sem se počutila čudno, lahko bi rekla kar žalostno. Vsa čustva so na plan privrela, ko sma z mamo ustavili na kmetiji, kjer se ukvarjajo s prodajo mesa, kolinami in še in še. Mami sem rekla, da bom ostala v avtu, ker enostavno nisem mogla zadrževati solz, ko sem zaslišala zvoke živali v hlevih. Odkar skoraj-da ne jem nič mesa se mi je začelo mešati. Vedno bolj sem občutjiva na besede ljudi, ki to z veseljem jejo, vedno bolj sem emocionalna, ko vidim mesne izdelke v trgovinah na sto in en način, zmeša se mi, ko vidim kje tovornjak polnega živine. Nakupovanja je bilo hvalabogu konec, ker niso imeli več mesa. Sama pri sebi sem si oddahnila in globoko vdihnila pa še vzkliknila sem "YES". Mama in prodajalka sta me samo čudno pogledali, jaz pa sem pozabila, da imam odprto okno, haha.

...Seveda sem potem še morala doma prenašati smrad šunke. Ker sem bila itak že na koncu z živci sma se s prijateljico dogovorili za druženje v parku ob buteljki vina. Ni boljšega kot dolgi pogovori z nekom, ki te razume, kozarček ali dva vina ter uživanje. Sobota je minila kot utrinek na nebu. Z mamo sem obiskala babico in ju ob skodelici kave počakala, da prideta od maše. Na mizi se je kar hitro znašla potica in kot bi mignil tudi nje ni bilo dolgo na krožniku. Sledilo je sobotno čiščenje stanovanja, ki ga imam najraje od vsega... če verjameš.

In že je bila tukaj nedelja. Ne vem zakaj, ampak zadnje čase zelo rada še malce poležim v postelji, vse dokler se do konca ne prebudim. Pričakal nas je velikonočni zajtrk, ki niti ni bil tako hud. Na hitro sem pojedla dva kosa mamine odlične orehove potice in spila skodelico čaja. Trudila sem se gledati samo v svoj krožnik, da ne bi povzročila še večjega kaosa, kot je bil v moji glavi. S prijateljico sem sma se odpravile v naravo in si naredile mini piknik, ki naju je definitivno napolnil s pozitivno energijo. V okolici Ljutomera je toliko čudovitih krajev za nabiranje pozitivne energije in, če odmislim tolikšno brezposelnost sem srečna, da sem tu kjer sem.

In že je tukaj velikonočni ponedeljek. YAY. Predramila me je huda bolečina v želodcu in v sekundi sem vedela, da nekaj ni okej. Celo dopoldan me je spremljalo bruhanje, bolečina telesa ter mrzlica. Najbrž sem kaj takega pojedla ali pa sem celo kje kaj staknila. Nikoli ne veš. Moj dan je potekal leže; zavita v odejo sem probala nekako umiliti bolečino in siljenje na bruhanje. Moje roke so pogledale iz odeje samo takrat, ko sem občutila žejo. Dietni velikonočni ponedeljek. Kamilični čaj in prepečenec it is. Navsezadnje ni bilo niti tako slabo. Upala sem samo, da čim hitreje mine. Proti večeru sem se počutila malo bolje in pojedla kos kruha ter čisto zelenjavno/gobovo juho. "Ahh, naj bo torek boljši, lepši in bolj zdrav" sem si sama pri sebi mislila.