Petek je. Ura je 22:30 jaz pa sedim pred računalnikom in zapisujem svoje misli. Razmišljam, če bi to sploh delila z vami ali ne. Po glavi mi roji na stotine vprašanj, ki mi vzbujajo dvome o pisanju te objave. Ampak vi, bralci...vi ste moja podpora, vi ste tisti, katerih komentarji in všečki mi dajejo motivacijo za nadaljnje pisanje in z vami sem na blogu vedno iskrena, pristna. To kar sem. Torej zakaj nebi bila tudi zdaj...

ŽIVIM Z DEPRESIJO IN PANIČNO MOTNJO.

...Si še vedno tukaj? Ja? Super! Zadnji mesec se počutim kot, da je nad mano en velik temen oblak, ki se ga nikakor ne da pregnati; ne s pozitivnimi mislimi, jogo, dihalnimi vajami, pisanjem občutja ali druženjem s prijatelji. Kamorkoli grem me spremlja in noče in noče izginiti. Že dolgo se nisem počutila tako nemočno in žalostno. Depresivno. 

Menim, da ljudje premalo govorimo o takšnih temah, ki niso noben tabu, ampak si kot človek še vedno obravnavan kot nekakšen psihični bolnik, ki se smili vsakemu, ki izve za kaj gre. Ljudje z depresijo in panično motnjo ter ostalimi težavami rabimo prav nasprotno. Potrpljenje, razumevanje, ljubezen, pozornost (ne v takem smislu kot iskanje pozornosti), še bolj kot našteto pa rabimo nekoga, ki se o teh težavah hoče nekaj naučiti - za boljše razumevanje in medsebojne odnose.

Imam depresijo in panično motnjo. Včasih je huda, včasih je zelo huda, včasih pa niti ne vem ali jo sploh imam. Z depresijo in panično motnjo sem bila diagnosticirana pred nekaj leti, čeprav me spremljata dlje kot sta bili zapisani na papir, v kartoteko. "In kaj je razlog, da si depresivna?" to vprašanje sem slišala že neštetokrat, vendar odgovora na to na žalost ne poznam. "Če boš vedno tako občutljiva in boš za vsako stvar jokala, ti bo težko na svetu." Vem. Imam depresijo in jočem brez dobrega razloga za to. Vsak dan je zame borba; da se vstanem iz postelje, si posteljem, se oblečem, skuham, pospravim. Vse to so stvari na katerih sem morala trdno delati in še zdaj pride dan, ko se moram prepričevati, da nekaj postorim. Nočem samo obstajati in gledati kako čas beži mimo, brez da bi naredila kaj pametnega. Hočem biti nekaj, hočem delati na tem, da bom boljši človek, da bom nekaj dosegla, da bom ljubila življenje kot sem ga nekdaj. Težko je. Včasih se počutim krivo nečesa, čeprav niti ne vem česa in se začnem opravičevati. Včasih tudi sama sebi. Težko je živeti z depresijo. Človek, ki ga to na srečo ni doletelo ne ve kako je in (upam da) ne bo vedel. Tega ne privoščim nikomur. Skoraj vsak dan je kot minsko polje; nikoli ne veš kje bo počilo.

Simptomi in znaki depresije so:

-žalost, tesnoba in občutek praznine
-pesimizem in obup
-občutki krivde, manjvrednosti, nemoči
-zmanjšano zanimanje za prijetne aktivnosti, hobije in stvari, pri katerih je bolnik dotlej užival; tudi ---zmanjšano zanimanje za spolnost
-pomanjkanje energije, utrudljivost, upočasnjenost
-nemir in razdražljivost
-motnje spanja - nespečnost, zgodnje jutranje prebujanje ali pretirano spanje
-motnje hranjenja - izguba apetita in znižanje telesne teže ali pretiran vnos hrane in dvig telesne teže
-impotenca pri moških ter frigidnost pri ženskah
-telesne težave, ki ne reagirajo na zdravljenje (npr. prebavne motnje, glavobol in druge kronične bolečine)
-motnje koncentracije in spomina
-misli o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora

"Depresija je motnja v delovanju možganov, ki spremeni naša čustva, naše misli in naše telo – prizadene celega človeka in pomebno vpliva na njegovo funkcioniranje." 

Šopiiing. YAY! Najhuje se je pozitiven odpraviti v trgovino, potem pa prideš do blagajne in je tam cela vrsta ljudi, po ožnosti je poletje in je vroče za znoret. In potem čakaš in čakaš...in te nekdo potreplja za ramo. Le kdo je to, pomisliš in se obrneš. Panični napad. Začneš se močno znojiti, v trebuhu občutiš slabost, v rokah in nogah začutiš mravljince, opažaš, da se ti vrti. To je panični napad. Panični napad je kot tečna soseda, ki jo po dolgem času srečaš v trgovini, ko se ti najbolj mudi. Govori in govori, začne novo temo, ko že misliš rečti, da moraš iti, vendar nikakor ne odneha. In končno po 10-15 minutah prideš do besede in ji poveš, da bosta drugič nadaljevale pogovor, čeprav je nočeš več nikoli videti. Na srečo teh ni toliko in me obiščejo res malo kdaj, ampak vseeno ni prijetno.

Kakšni so simptomi panične motnje?

Ker me ti dve tečni "muhi" spremljata več let sem na tem področju (lahko bi rekli) diplomirala. Ko sem bila čisto na tleh in nisem več videla izhoda, sem vseeno iskala veliko informacij kako lahko zadevo rešim. Našla sem veliko informacij, skozi leta tudi taktik kako simptome lajšati, se boriti, zato sem se odločila, da jih nekaj delim z vami.

1. Zaupaj se ljudem, ki jim zaupaš. To meni, da se moraš nujno zavedati, da nisi sam. Okoli tebe so ljudje, ki te imajo radi, ki zaupajo tudi tebi in te popolnoma podpirajo in ti pomagajo. Velikokrat pomaga že kratek pogovor in nasvet. 

2. Piši, riši, slikaj. Ko ti bo hudo se prisili v dejavnost, ki jo imaš drugače rad. Pojdi na sprehod, nariši kakšno risbo ali sliko, poslušaj glasbo, skratka delaj tisto, kar imaš najraje. 

3. Na vidno mesto postavi nekaj pozitivnih misli in rekov. Tako boš vedno videl nekaj pozitivnega, dobrega, ki te bo motiviralo za nadaljnji boj. 

4. Sprosti se. Ko te napade tečna soseda ali tečen pes, ki kar ne neha skakati po tebi je čas, da se sprostiš. Privošči si sproščujočo kopel, odpravi se tečt ali preberi kakšno dobro knjigo. Naredi nekaj dihalnih vaj, po želji tudi meditiraj. 

5. Ko boš še posebej na tleh se spomni tega; TI NISI DEPRESIJA, TI IMAŠ DEPRESIJO. Depresija te napolni s črnino, na stvari gledaš povsem negativno, zato si je dobro zapolniti, da te kakršna koli diagnoza ne označuje in ne pomeni, da si zaradi tega slab človek.

To so vsakdanje stvari, ampak vseeno pomenijo veliko. Naj poudarim, da se vsak posameznik z depresijo in panično motnjo spopada drugače; to so pač koraki, ki so pomagali meni in sem jih želela deliti še z vami. Priznam, da sem to objavo pisala s solzami v očeh, včasih se je z nekaterimi stvarmi težko soočiti in jih deliti še z drugimi, saj nikoli ne veš kako bodo odreagirali. Veliko mi pomeni predvsem to, da sama sebi priznam in, da se s tem spopadem, pomagam drugim. Pomagam sebi. Spomnim se vseh časov, ko sem na skrivaj jokala in poskrbela, da me nikoli ni noben slišal. Težko se mi je bilo odprti in o tem govoriti z drugimi, tudi družino. Podpore nikoli nisem imela veliko, zato še mi je bilo toliko bolj težko prosto in ponosno govoriti o tem. Zdaj mi to več ni problem. Čeprav je težko živeti z depresijo in panično motnjo sem kljub temu hvaležna, da sem še vedno tukaj, da še vedno živim in delam to, kar res rada počnem. Za nekatere lahko to dvoje pomeni konec življenja. Če bereš to in opažaš pri sebi veliko enakih simptomov oz. znakov, PROSIM, poišči strokovno pomoč. Sama sem se zdravila samo nekaj mesecev, vendar to nisem bila jaz. Nisem se več prepoznala. Cipralex je iz mene posrkal vso dušo in energijo, voljo do življenja. Nisem jokala, to je edini plus, ki sem ga opazila v času zdravljenja. Psihiatra sem zamenjala dvakrat. Ko z resnimi težavami prideš na pogovor in upaš, da bo stric na stolu rešil tvoje težave in namesto tega samo zeha eno uro skupaj in te že komaj prenaša, veš - da moraš oditi. Drugič te hočejo gospa vodja narkomanov poslati na zdravljenje zaradi uživanja marihuane, čeprav ne razume, da z njo lajšaš simptome astme, ki te spremljajo že 1. leta starosti in, da nisi odvisen in se zavedaš posledic marihuane in kakšna je njena učinkovitost. Samo pomoč bi rada. Po teh obiskih različnih strokovnjakov - ki si ne zaslužijo tega naziva sem se odločila, da si pomagam sama. Potrebno je veliko volje, trme, ljubezni do življenja, kljub stalnemu črnemu oblaku nad tabo. Dopovedati sem si mogla tudi, da, če se stanje poslabša, da bom enostavno morala jemati zdravila, čeprav sem proti zdravljenju z antidepresivi. Včasih enostavno ni druge poti kot ta. Zaradi teh bolezni pa ne trpi samo človek, vendar tudi medsebojni odnosi. Velikokrat sem se znašla v situaciji, kjer nisem znala opisati kaj mi je, zakaj sem takšna in so nastali spori. Tudi na začetku zveze je bilo zelo težko, saj me moj partner velikokrat ni razumel, jaz pa sem bila popolnoma zaprta vase. V takšnih primerih je dobro biti povsem odkrit, saj lahko zveza povsem propade. Če si par ne zaupa in je v zvezi premalo razumevanja in potrpežljivosti pa svetujem tudi kakšen pogovor/terapijo s strokovnjakom. Večkrat je to dvoje lahko pretežko za človeka, zato je boljše, da je vpletena še tretja oseba, ki ima o tem nekaj znanja in izkušenj iz stroke.

Torej kaj je bil sploh namen te objave... Predvsem to, da je pisanje en del terapije, ki velikokrat pomaga pri samozdravljenju. Lažje je, če svoja čustva in misli zapišemo, še boljše pa, če jih delimo z drugimi. Naj še enkrat poudarim, da se vsak posameznik drugače spopada s simptomi in boleznijo. Vsekakor sem začutila, da moram to osebno izkušnjo deliti z vami, saj menim, da je vedno več ljudi, ki se v življenju srečujejo z enako boleznijo. Navsezadnje je moj namen, da se o tem govori, da se ljudi sprejema ne glede na vse, da si med seboj pomagamo, delimo nasvete in se podpiramo.