Naj povem, da sem se sama odločila za delo, šla do delodajalca s katerim sem se vse lepo pogovorila in vse je bilo super, dokler se ni vmešal Zavod in začel z njihovim izsiljevanjem. Končno sem bila mnenja, da se jih bom znebila in končno postala samostojna, služila svoj denar... Klici ob 7h zvečer, klici dopoldan, popoldan, kljub temu, da sem omenila bodočega delodajalca so me izsiljevali in mi ponujali še 4 različna dela. Vse sem seveda prijazno odklonila zaradi dogovora z delodajalcem in dejala, da nisem takšna oseba, ki bi hotela kdajkoli koga zafrkniti. Sem oseba, ki se držim dogovorov, rokov, itd. Oni očitno tega ne poznajo, saj so me kljub temu, da sem jim obrazložila dogovor med mano in bodočim delodajalcem gnjavili. Čez nekaj dni so klicali mojega bodočega delodajalca, češ "dajte vlogo" in tako dolgo klicarili, da se je delodajalec le odločil za usposabljanje na delovnem mestu. Seveda sem se kot vsak normalen človek pozanimala kako in kaj, najprej na internetu, forumih potem pa še pri svetovalki na Zavodu. Aja, pa še na ministrstvo sem pisala, kakšen je bil odgovor ne bom niti omenjala.

Program usposabljanja na delovnem mestu bo sicer brezposelnim osebam, katerih obstoječa znanja oziroma delovne izkušnje ne omogočajo neposredne zaposlitve, omogočil izvedbo usposabljanja na konkretnem delovnem mestu pri delodajalcu. S tem se spodbuja njihova ponovna vključitev na trg dela oziroma se izboljšajo njihove zaposlitvene možnosti, so zapisali na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (Data.org)

Zavod bo sodelujočim za čas usposabljanja povrnil stroške prevoza na delo, prav tako pa bodo dobili dodatek za aktivnost. Ta znaša 3 evre za vsako uro dejanske udeležbe na usposabljanju. Če pa oseba prejema nadomestilo za brezposelnost, bo njen dodatek za aktivnost v tem času znaša 1,50 evra na uro.

Okej, torej poglejmo na situacijo realno. Živiš na svojem, že itak ti teče voda v grlo kako boš poravnal vse položnice. Ves srečen se vključiš v usposabljanje na delovnem mestu, da boš končno kaj zaslužil. Po 2 mesecih dobiš 370 EUR in delodajalec se je odločil, da te ne zaposli, saj je ugotovil, da te čudežno naenkrat ne rabi. In kaj zdaj? Za pošteno delo, dobiš niti najmanj pošteno plačilo. Za 8-10 urni delavnik dobiš samo pičlih 3 EUR/h. Ne gre ti delovna doba, torej se šteje kot, da v tem času nisi zaposlen, nimaš službe. In potem zboliš, greš k zdravniku in ti povedo, da nisi zavarovan. Zakaj? Aja, ker si še za piko na i moraš sam kriti zavarovanje. Pridobiš izkušnje, spoznaš en kup dobrih ljudi, spoznaš, da svet sploh ni tako lep, kot si ga poznal prej. Delal si pošteno, a poštenega plačila ni od nikjer. In se spet vrneš na Zavod, ker ti drugo ne preostane. To je kruta realnost vseh teh usposabljanj. 

Suženj si in suženj boš ostal. Vsak poštenjak vzame delo, ki mu je ponujeno. Včasih se niti pozanimamo ne dobro o stvareh v katere se spuščamo - kar je velika napaka! 

Super stvar za delodajalce ; poceni delovna sila 

Vse lepo in prav. Dobiš priložnost in končno si mnenja, da so se ti odprla nova vrata, ki ti bodo zagotovila boljšo in lepšo prihodnost. V službo greš ponosen in navdušen, vesel, da so pred tabo lepši časi. Usposabljaš se za delovno mesto, za katerega pa na žalost ni garantirano, da boš ga dobil ravno ti. Čudno ne? Delodajalec te ni dolžan zaposliti, čeprav se situacija v kateri se nahajaš imenuje "USPOSABLJANJE ZA DELOVNO MESTO -TEGA IN TEGA-". 

Za delodajalca vsak delavec pomeni delovno silo. Zastojn delovno silo, saj te plača itak Zavod. No, nisi plačan, ampak nagrajen za vsakodnevno 10 urno delo. Zavod delodajalcu pokrije vse stroške, ki nastanejo v času usposabljanja. Delaš torej enake stvari kot ostali zaposleni, včasih še več in še bolj natančno, pozorno in odgovorno, edina razlika je v tem, da si ti plačan konkretno pod minimalko, oni pa imajo vsaj minimalko, če ne še več. 

Se razumemo? 

IZKORIŠČANJE IN ŠE ENKRAT IZKORIŠČANJE. 

Prijaviš se na Zavod, kar pomeni, da iščeš redno zaposlitev. In tam dobiš vse drugo kot pa pomoč, vzpodbudo in normalen človeški odnos. 

Naj omenim, da sem že po 2 mescih odkar sem bila prijavljena na Zavodu imela delavnico o tem kako se napiše prošnja. Obiskovala sem osnovno šolo, srednjo šolo in še faks. Na vseh šolah smo se učili pisati prošnje in pisma in pritožbe in vse kar spada zraven. Tudi moja svetovalka je videla moj življenjepis in prošnje - a se je kljub temu odločila, da rabim izobraževanje o tem kako sploh napisati prošnjo. Hm...OK. Pa sem šla. Pa nikoli več. 

Da vas takšne stvari nebi doletele vas prosim, da ste pozorni na vse, da ste informirani dovolj, da se postavite zase in, da se navsezadnje ne pustite izkoriščati. Hvaležna sem za vsako priložnost, ki mi je dana, navsezadnje imamo veliko več možnosti kot nekateri drugi ljudje po svetu. A se ne smemo pustiti, da z nami delajo kot z lutkami. Sem mnenja, da za vsako pošteno delo mora biti tudi pošteno plačilo. Med brezposelnimi nismo vsi, ki bi se nas moralo metati v isti koš. Eni dejansko želimo delati, želimo si stabilnosti in lepe prihodnosti, načrtovanja družine. 

Mnenja ljudi, ki so bili vključeni v usposabljanje na delovnem mestu

Zakaj sem sploh o tem pisala na blogu? Ker me žalosti, da z nami, brezposelnimi delajo kot z lutkami, ki pa to, definitivno nismo - vsaj jaz ne! Lahko s ponosom rečem, da sem zelo produktivna in delovna, čeprav nisem zaposlena. Sprejmem vsako delo, pa če tudi še tako nagnusno (v času šolanja sem delala v proizvodnji sveč, kjer smo bile ženske zelo malo vredne in smo morale poleg moških same opravljati fizična dela, da o mrtvih živalih, narkomanskih iglah na tekočem traku ne govorim). Verjamem in se zavedam, da je dandanes težko izbirati med delom, ki ti je na voljo, a to nikakor ne pomeni, da moraš postati suženj. Suženj sistemu, suženj Zavodu. In tudi, če smo brezposelni to ne pomeni, da moramo biti obravnavani kot nekaj manj v družbi v kateri živimo.