Velikokrat sem že pisala in z vami delila osebne objave, a tokrat je vseeno nekoliko drugače. Vsak ima v žepu skrito kakšno strašno zgodbo iz preteklosti in jaz sem se jo odločila deliti z vami. Bilo je nekaj let nazaj, poleti, natančneje na Hrvaški obali, blizu Slovenske meje. Z družino smo se vsako leto odpravili v Savudrijo, ki ima lepe plaže s kamni, dokaj čisto morje in je odlična destinacija za družine. 

S sestro sva cele dneve uživali na plaži, se igrali, plavali in iskali školjke. Velikokrat sva kljub sramežljivosti zjutraj odšle po kruh v najbližji market in si  na skrivaj privoščili še kakšno lučko. Bile sva kot rit in hlače, nerazdružljivi. Nekega dne smo se odpravili v bližnje mesto na obisk k družinskemu znancu, ki je bil službeno na morju. S sestro nisva bili ravno razpoloženi in tako se je napetost stopnjevala. Ogledali smo si nastop otroških skupin, ki so bili na poletnih počitnicah in naenkrat sva iz daljave z Mašo slišali glasbo, ki naju je takoj pritegnila. Iz pogovora ljudi sva razbrali, da naj bi bilo ne daleč neko tekmovanje v plesu in takoj naju je zanimalo. Stezica ob plaži je vodila do Savudrije, bilo je približno pol ure hoje in z Mašo sva se odpravili nazaj, sami. Napaka.  Hodili sva, bili sva že nekaj minut oddaljeni od kraja kjer sta starša še vedno klepetala z znancem. Kar naenkrat je z veliko hitrostjo ob naju ustavil kombi, bele barve. Nobeni ni bilo nič jasno in kar naenkrat so se odprla vrata kombija v katerem je bilo več moških. Nekaj so nama govorili, se drli in v tistem trenutku sem vedela, da s tega ne bo nič dobrega. Bili sva sami. Ne na plaži in ne na potki ni bilo nikogar, ki bi nama lahko priskočil na pomoč. Mašo sem v sekundi prijela za roko in začela bežati, kakor hitro so me nesle noge. V tisti paniki sem pozabila na astmo in težko dihanje, bala sem se za sestro in zase. Ker bi naju na potki zlahka ujeli, sva skočili čez grmovje, na plažo in se skrili ob skalnatem predelu. Glasbo iz kombija je bilo še vedno slišati, molila sem, da bodo odpeljali. Slišala sem kako so naju še nekaj minut iskali, a naju na srečo niso našli. Kriki moških so se mi za vedno vtisnili v spomin. Te preizkušnje ne bom pozabila nikoli. Usoda 10 letnic bi lahko bila zlahka v njihovih rokah, a sva v paniki pravilno odreagirali. Stekli sva nazaj k staršema in jima takoj povedali, kaj se nama je zgodilo. Vsi so bili zgroženi, midve pa kar precej prestrašeni. 

So naju hoteli ugrabiti? Več kot očitno. Je dobro brezskrbno puščati otroke same, če tudi ni videti nobenih nevarnosti? Nikakor. Sem zaradi tega tako zelo nezaupljiva do neznancev? Vsekakor. Preventiva nikoli ni odveč. 

Zgodba, ki ni pustila ravno lepih spominov pa vendar zaradi te preizkušnje vem, da je treba paziti  nase res na vsakem koraku. 

Se je tudi tebi zgodilo že kaj takega?!