Že dolgo odlašam s pisanjem osebnih objav. Brez olepševanja, brez "pudra in korektorja", samo gola resnica, moja čustva. Včasih se je dobro dotakniti tudi takih tem, bolečih. Življenjskih. To je tisto kar nas osvobodi na nek način, nam olajša dušo in ne samo to, lahko tudi nekaj spremeni. Danes bom spregovorila o temi, ki je najbrž ne bi nikoli pričakovali na mojem blogu. Govora bo o življenju brez očeta, kako sem kot majhna deklica sanjala o popolni družini, ki mi na žalost ni bila dana.


Že odkar pomnim sma z mamo sami. Dolgo let sma živeli pri babici in dedku, vse tja do mojega zadnjega leta v vrtcu. Moje otroštvo je bilo polno veselja, radosti, igranja po mokri travi, ki jo je obsijalo sonce in že je dedek polnil bazen v katerega sem tako rada skočila in se v njem zabavala dokler ni zašlo sonce. Spomnim se pravljic, ki mi jih je stara mama pripovedovala, medtem ko sem upala, da čimprej zagledam mamin obraz. Velikokrat je ni bilo, saj je delala nočne. Babica in dedek sta me naučila veliko stvari, na primer pomiti posodo, kljub temu, da sem komaj segla do pulta, pospraviti omaro, pomesti, ko mi je vrečka polna smokijev padla na tla. S staro mamo sma hranili mačka Murija in Dino, ki sta mi zelo rada predla v naročju. Spomnim se stare mame, ki mi je razčesavala čez rit dolge lase in se trudila, da bi bila čim nežnejša. Zbudila sem se v nov dan in že sem oddivjala pomagat staremu atiju pri zunanjih opravilih. Zelo rada sem mu pomagala pri delu okoli hiše, včasih sem ga samo opazovala in si poskušala zapomniti vse stvari, ki jih je počel. Bila sem brez skrbi. Imela sem stara starša, ki sta me imela rada, mamo, s katero sem tako zelo rada raziskovala kotičke prelepe Slovenije in spoznavala nove stvari. Očeta sem videla bežno. Včasih me je obiskal pri nas doma, čez nekaj let sem prvič prespala pri njiju z babico. Za rojstni dan mi je kupil novo kolo in prav stari ata je bil tisti, ki me je naučil vožnje s kolesom, pravim kolesom. Vse dokler ni prišel dan, ko je stari ata umrl zaradi tumorjev na možganih, očeta nisem niti za sekundo pogrešala. Imela sem moško figuro, tistega, ki me je vsak dan naučil toliko novega, toliko lepega. Ki me je vsak dan objel in mi povedal, da me ima rad. Drugega navsezadnje ot otrok nisem potrebovala. 

Dobro, oh še kako dobro se spomnim prvega razreda in prireditev, ko so moje oči pogledovale po razredu, po klopeh, se srečale s kakšnim drugim parom oči, a nikjer nisem zagledala oči mojega očeta. Čez nekaj časa sem zagledala mamo, ki se smeji in ploska, vsa ponosna na dober nastop. Včasih sem se vprašala zakaj ga ni, zakaj ne sedi zraven mame in me podpira. "Tako ne ramišljajo otroci v 1. razredu", bi rekli odrasli pa vendar to ni povsem res. Otroci razmišljajo, analizirajo vedenje, premlevajo stvari, ki jih slišijo, pa čeprav samo z enim ušesom.

Ne spomnim se, da bi kdaj vprašala mamo zakaj, kako in kaj. Vsaj ko sem bila majhna. Ko sem odrasla sem slišala več plati zgodbe in še zdaj ne vem kako točno je bilo. Vse to sem imela nekje v sebi, vsa ta vprašanja, brez odgovorov. Redko kdaj sem se dobila, da sem razmišljala o njem in kakšno bi bilo življenje, če bi z mamo bila skupaj. Večkrat sem zaradi tega jokala. Prišla sem v 1. razred in  vse se je spremenilo. Z mamo sma se preselili na svoje, počutila sem se odtrgana iz rok starih staršev na katere sem bila tako navezana, a kljub temu navdušena nad selitvijo. Kmalu za tem je mama spoznala moškega in v zelo kratkem času sma se preselili k njemu in njegovi družini. Dobila sem dve novi sestri, očima, novo družino v kateri sem se počutila ljubljeno. Z očetom nisem imela veliko stikov.


Nekje vmes sem izvedela še novico, da sem po očetovi strani dobila brata Tilena. Mislim, da je to najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Z bratom sma redno v stikih in se razumema, kljub enaki situaciji z očetom.

...in takrat je prišel dan, ko je umrl stari ata. Porušila so se mi tla pod nogami, nisem vedela kaj bom, kje sem ali zakaj sploh živim. Izgubila sem osebo, ki sem jo tako močno ljubila, nekoga, ki mi je predstavljal lik očeta, ki ga v mojem življenju ni bilo, človeka, ki mi je dal vse. Takrat sem začutila, da sem pristala na realnih tleh. Priznala sem si, da sem ves čas iskala pomoč, ljubezen, podporo pri nekom, ki ni moj oče. In začela so se pojavljati različna vprašanja kot so "zakaj me moj oče ni naučil voziti kolesa", "zakaj me oče ne pokliče in vpraša kako je v šoli", "me moj oče nima rad?"... Poskušala sem ostati pozitivna in se ne pustiti biti tako ranljiva in se o tej temi čim manj pogovarjati z nekom, ki bi me imel za malček noro. Enostavno nisem razumela zakaj sem prav jaz tista kateri se vse to dogaja, zakaj sem ravno jaz tista, ki nima popolne družine. Odnos z mamo se je počasi krušil, veliko sovraštva in jeze je bilo čutiti. Veliko let sem jo globoko v sebi obsojala in krivdo prenašala nanjo, češ, da se ni potrudila, da bi bili družina, da je pozabila na očeta in šla dalje, poiskala novega moškega s katerim je dobila novega otroka. In včasih še zdaj razmišljam o tem, o tej zgodbi. Goboko v sebi pa po eni strani razumem, včasih pač človeka ne moreta rešiti situacije in živeti skupaj.

Z očetom sem imela nekaj let več stikov, včasih sem se počutila, da sma se ponovno združila in navezala stike, ki ne bodo nikoli umrli, izginili. Trajalo je približno 2 leti, da so bile stvari perfektne. Z babico in atijem smo večkrat obiskali teto in bratranca, skupaj praznovali rojstne dneve in se imeli lepo. Tako lepo je bilo občutiti ljubezen, drugačno energijo, to, da sem bila sprejeta in ljubljena. In potem spet naenkrat BUM. "Stari spet ni plačal preživnine," sem rekla mami. Mama se je s tem problemom srečevala že od nekdaj, bila je navajena tožb, sodišč, slabe komunikacije in praznih obljub. Bila sem polnoletna in mama je zadeve glede preživnine predala v moje roke. Takrat sem vse skupaj videla iz drugega zornega kota. Neplačevanje, izvršbe, utrujanje po telefonu, vpitje, jok in bolečina. Že od smrti starega ata sem se bojevala s hudo depresijo in panično motnjo. Družinske zadeve so tiste, ki najbolj bolijo, vendar so tako zelo pomembne, da se je treba truditi in ohraniti dobre odnose, ampak včasih pač ne gre z lepa in ne zgrda. 

Z očetom sma na zdravo in adijo. Živi minuto stran od mene pa se redkokdaj srečama, si namenima par besed, vprašanj. Odnos z babico je slab, tako kot moja depresija in počutje vedno ko ju kdo omeni. 

"Včasih pač ne gre", si večkrat rečem in se zjočem. Seveda pogrešam nekoga, ki bi me poleg mame še podpiral. Ne glede na spol, raso, kri. Pogrešam očeta, vendar po drugi strani spet nisem tako zelo navajena in navezana nanj. Človek, ki mi je oče, ki me je spočel ne pozna svojega očeta in najbrž se ta tradicija nadaljuje, očitno je to nekaterim prav in se kljub svoji situaciji skozi katero so šli ne zavedajo koliko posledic, bolečin in solz je prisotnih. Priznam, da se zaradi tega počutim osamljeno, zapuščeno, kot nekakšen pes, katerega lastnik ga je kupil s takšnim veseljem, čez par tednov pa je situacija čisto drugačna in se več ne zmeni zanj. Vse skupaj včasih sploh ne razumem, si ne morem pojasniti, večinoma časa pa niti ne razmišljam o teh stvareh. 

Vse kar si želim je samo to, da bi me človek, partner, ki ga bom imela podpiral, me spoštoval, me vsak dan znova presenetil in naučil nekaj novega, me okregal in za nagrado poljubil. In to, da me nikoli nebi zapustil ter bil odličen oče mojim otrokom. Oče, ki ga jaz nikoli nisem imela. 

Vse ženske, ki se odločite za otroka samo zato, ker si ga želite, niste pa prepričane v ljubezen do partnerja ali osebe, ki jo spoznate nekje v baru, prosim DVAKRAT, TRIKRAT premislite ali to res želite. Seveda isto velja tudi za moški spol. Vse situacije in odločitve za sabo pustijo velik pečat, posledice, dobre ali slabe, še posebej, če so v to vpleteni otroci. Ni hujšega kot živeti brez podpore in ljubezni staršev (pa naj bo to oče in mati ali istospolni par ali kokoš in petelin), občutka zapuščenosti in osamljenosti. Premisli preden narediš napako. Ne obsojam nobenega, samo včasih smo preveč egoistični in mislimo samo na sebe in spregledamo počutje oz. mišljenje ter dobrobit otrok.

Naj bo otrok vaša prioriteta, naklonite mu vso pozornost in ljubezen, ki ju premorete, izročite mu vse nasvete in znanja, ki jih bo v življenju še kako potreboval, navsezadnje pa bodite vzor, starš in prijatelj obenem, da se bo otrok v vsaki situaciji lahko vrnil v vaš objem, vi pa boste ga z veseljem sprejeli in mu pomagali odrasti v najboljšega človeka kar se da. 

Prilagam še povezavo diplomskega dela Špele, ki je naredila raziskavo glede na odsotnost očeta v življenju: KLIK

Upam, da vam nisem preveč zaforsirala petkovo popoldne s svojimi problemi in težavami. Moj namen je bil spregovoriti o tej temi, ki je še vedno v nekakšnem tabu košu čeprav živimo v zelo naprednem, modernem svetu. Vsekakor mi iskrenost vam dragim bralkam in bralcem pomeni največ in me ni sram tako osebnih zapisov deliti tudi z vami, saj verjamem, da se med vami najde kdo, ki se je srečal s podobno ali enako situacijo.