Lifestyle: Tabu tema: Praznina po izgubi bližnjega je rana, ki boli za vedno

by - 06:10:00

Že nekaj časa razmišljam o tej objavi. Bi jo spisala, bi jo sploh kdo hotel prebrati, ali sploh takšna tema koga zanima... Dvomov je bilo res veliko, a sem se kljub temu odločila, da spišem svoje razmišljanje na to temo in vlijem noter za piko na i še nekaj svojih čustev. Tudi na Instagramu ste bili zelo navdušeni in ZA, zato vam vsem tistim, ki vas zanimajo osebne objave, želim prijetno nedeljsko branje.


Boleča tema, ki je še vedno na nek način tabuirana. Danes bom govorila o izgubi nasploh, kako se z njo spopadamo in s čim si lahko pomagamo. 

Vsak posameznik izgubo bližnjega dojema drugače in se tudi z njo drugače spopada. Življenje je polno temnih stezic, zavitih poti in ovir. Ene premagamo, z drugimi se borimo. Tako kot čas, se tudi življenje ne ozira in ne čaka na nikogar. Danes govorimo o izgubi nam ljubljene osebe. Vsak se enkrat v življenju sreča z bolečino in praznino, ki je posledica izgube. Kako živeti naprej? Ali se bom vedno tako počutil/a? Kako naj pozabim? Kako naj živim normalno naprej? Vse to so vprašanja, ki so zasula moj Instagram "nabiralnik", zato se bom jih skozi pisanje te objave tudi dotaknila. 

Življenje po smrti bližnjega je precej težko. Je polno žalosti, praznine, bolečine, včasih tudi jeze. Psihična in čustvena bolečina sta prisotni prav vsako sekundo, prav tako so prisotna vprašanja na katera ni odgovorov. Žalovanje nima roka trajanja, zato je potrebno pustiti času priložnost, da zaceli rano. Težko je sprejeti dejstvo, da oseba, ki nas je zapustila ne bo planila skozi vrata in nas objela, poljubila na lička ali zaželela lep dan. Potreben je čas in veliko volje, da naberemo moči za življenje s stalno prisotno bolečino in praznino. 

Šok, jeza, krivica, žalost, brezvoljnost in osamljenost so najpogostejša čustva, ki spremljajo žalovanje. 

Izguba prizadene tudi naše psihično stanje in počutje nasploh. Veliko ljudi se po izgubi bori z nespečnostjo, neenakomernim dihanjem, pospešenim srčnim utripom, pomanjkanje apetita, depresijo in anksioznostjo. Ti znaki naj bi bili čisto normalen odziv na situacijo. V primeru daljšega trajanja simptoma pa se priporoča obisk zdravnika.

Kaj je dobro vedeti o žalovanju? (Vir Hospic.si)
  • Niti dve osebi ne žalujeta na enak način, tudi če živita skupaj. Prav tako ni pravega ali napačnega načina žalovanja.
  • Nikoli ne moremo določiti časovnega okvira, potrebnega za žalovanje. Traja tako dolgo kot je potrebno, ponavadi dlje kot si mislimo.
  • Otroci žalujejo drugače kot odrasli.
  • Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin in koncentracijo.
  • Žalovanje vpliva na obnašanje in izražanje čustev te osebe.
  • Vsakdanji stres lahko zavleče ali poslabša žalovanje.
Kako si pomagamo pri žalovanju? Kaj lahko sploh storimo?

Pri žalovanju ne smemo pozabiti tudi nase in na svoje zdravje. Ker je prebolevanje dolgotrajen proces, ki se ne zgodi kar čez noč, sem se odločila, da z vami delim nekaj predlogov, kako zadevo vsaj malce olajšati. 

1. Bolečino je treba najprej sprejeti. Bolečini kot posledici izgube se ne moremo izogniti, zato jo je najboljše sprejeti in si vzeti čas za žalovanje in sprejetje izgube. 
2. Ne zatekajte se k različnim tabletam in uživanju alkohola. 
3. Z odgovornostmi in dodatnimi nalogami ne pretiravajte.
4. Sprejmite in prosite za pomoč, če je le to potrebno. 
5. Ne pozabite si vzeti časa za vročo kopel ali masažo. Tako boste se sprostili in vsaj za sekundo odmislili druge stvari. 
6. Pišite dnevnik ali svoje občutke. 
7. Od družine se v primeru izgube ne distancirajte, ravno obratno. Preživljajte lepe trenutke z njimi.
8. Pogovor s prijatelji in družino je vedno dobra rešitev. 
9. Ne zadržujte solz in svojih emocij, pokažite jih, bodite ranljivi, saj boste le tako olajšali svojo bolečino.
10. Ukvarjajte se z dejavnostmi, ki vas veselijo. 

Moja izkušnja je bila precej travmatična. Izgubila sem osebo, ki mi je pomenila vse. Bila je moj najboljši prijatelj, oseba, kateri sem lahko zaupala vse. Oseba, ki mi je predstavljala figuro očeta in zaveznika. Učitelj, kateri me je naučil življenjskih lekcij in idol. Ko izgubiš nekoga, ki si ga res cenil, spoštoval in se po njem tudi zgledoval, je izguba zelo boleča. Sama najprej več let nisem sploh dojela, da je to res, da dedka ni več med nami. Na nek način je bil to proces prebolevanja, samega sprejemanja izgube. Šla sem skozi težke trenutke in situacije, ki sem jih nekako uspela prebroditi. Samopoškodbe, jeza in depresija. Še bolj pa me je jezila sama misel, da nisem bila ob njem. Takrat sem bila še najstnica, prebivala sem v internatu, zato sem ga redkeje videvala oz. obiskala v bolnišnici. In ta misel me včasih preganja še vedno. A zdaj razmišljam in dojemam vse skupaj drugače. Veliko sem si pomagala s pisanjem dnevnika in svojih zapiskov občutkov. Včasih sem pregledala vse albume in prejokala ure in ure. Že v določenih pogovorih sem zasledila močno bolečino, katere posledice so bile solze in jok, takoj, ko sem zaslišala njegovo ime. Zelo so mi pomagali sprehodi v naravo, dihalne tehnike in risanje na platno. Bolečina je in bo ostala. Eni prebolijo prej, drugi pozneje, nekateri nikoli. Težko je, ampak se da, če je volja in ljubezen do preminule osebe močna. Njegova želja je bila, da uspešno končam srednjo šolo in diplomiram in to sem tudi storila. Vem, da je spokojen in, da je na lepšem. In to me pomirja. Vedno se bom spominjala njegovih sivih las, gubic na obrazu, karirastih srajc in šal, ki jih je stresal kot iz rokava. Najbolj pa njegove ljubezni do nas, njegovih vnukov, otrokov in žene.



Zapomnite si – žalovanje zahteva svoj čas. - Hospic


Če se soočate z izgubo bližnjega vam priporočam, da obiščete stran Hospic, kjer vam nudijo pomoč skozi težke trenutke ter koristne napotke ob izgubi ljubljene osebe. Najdete jih tukaj: http://www.hospic.si/


You May Also Like

10 comments

  1. Tudi jaz sem nedolgo nazaj izgubila nekoga, ki mi je pomenil vse. In še dva meseca pred tem, prav tako. Pred tem nisem imela nikoli izkušenj s smrtjo, zato je letošnje leto pravi šok zame. Na srečo se čedalje več ljudi upa spregovoriti o tako negativni in žalostni temi. Ko se enkrat znajdeš v situaciji ti takšni zapisi ogromno pomenijo in nedvomno bo tvoj zapis pomagal mnogim. Hvala. In drži se <3

    OdgovoriIzbriši
  2. Še danes nemorem preboleti izgube babice, pa je minilo 10let. Vedno povsod in vsak dan jo nosim s seboj v srcu. <3

    OdgovoriIzbriši
  3. Objava, ki sem jo prebrala s težkim srcem in s solzami v očeh. Ne maram izgube in neskončno me je strah, kaj bo. Srečna sem, da imam ljudi okoli sebe, ki mi bodo v najhujšem stali ob strani!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Ajda. Tudi jaz in najbrž nihče ne mara izgube ljubljene osebe, a takšno je življenje. Vse kar lahko naredimo je, da spoštujemo drug drugega, izkažemo ljubezen, ki jo premore našo srce in to, da preživimo kar se da čim več časa z ljubljenimi.


      Hvala za komentar

      xx

      Izbriši
  4. Great post! You have a nice blog!

    Would you like to follow each other? Follow me and I'll follow you back!

    Have a great day!

    http://elenabienvenido.blogspot.com.es/

    OdgovoriIzbriši
  5. Ko sem bila stara 10 mescev sem živela (do 4. leta) pri mami omi in staremu atiju v Celju, starši so bili v Nemčiji (njih skoraj nisem poznala saj smo se videli 3 krat na leto za dopust)...ko izgubiš ljubljeno osebo traja vleiko časa da preboliš...meni se še danes zarosijo oči ko se spomnim na moje otroške dni z njimi......

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za delitev tvoje zgodbe <3 Sem vesela, da se pogovarjamo na blogu še o kakšnih drugih stvareh kot samo o kozmetiki.

      Hvala za komentar

      xx

      Izbriši