Živimo v času kjer nas obdajajo popolne Instagram ženske s perfektno oblikovanim nosom, polnimi ustnicami, bujnimi lasmi, ki se skoraj da ne dotikajo tal, čudovitim make up-om, contouringom, prsmi, boki in zadnjico. Pa so res tako popolne ali so samo še ene izmed nas, ki se vsak dan srečujejo s takšnimi ali drugačnimi opazkami, mnenji in navsezadnje tudi dvomi vase, v svoj izgled. Vse se skriva v samopodobi in danes bo govora prav o tem. 

Kaj je sploh samopodoba? Samopodobo bi lahko opisali kot predstavo o tem kakšni smo, kaj smo. Poznamo več vrst samopodobe: nizka samopodoba, slaba samopodoba, telesna samopodoba in pozitivna samopodoba.

Samopodoba ima veliko vlogo tudi na naši življenjski poti in navsezadnje tudi v nekaterih primerih vpliva na to, kako nas vidijo drugi. "Imam preveč kilogramov, poglej koliko celulita imam, poglej moj nos, niso mi všeč moje prsi, imam preveliko zadnjico, imam premalo zadnjico, želim si večjih ustnic". Vse to so stanja v katerih vidimo sebe kot nekoga, ki ni dovolj dober, ki ne izgleda tako kot bi mogel, želimo spremeniti sami sebe, saj v svoji koži niso zadovoljni. Temu pravimo slaba ali nizka samopodoba in z njo se srečuje 99 % ljudi. 

Vsak se znajde na točki, ko podvomi vase in ni prepričan o svojem izgledu, kajne? - sem lepa? Sem privlačna? Sem grda? Sem dovolj dobro oblečena?

Zelo dolgo sem imela zelo nizko, slabo samopodobo. Vse moje sošolke v osnovni šoli so imele tako lepe sijoče lase, nobenih mozoljčkov, suhe postave in prav v vsakem oblačilu so izgledale odlično. Tam se je vse skupaj začelo... Sama nisem bila zelo suha, bila sem tam nekje na sredini. Pa sem vseeno mislila, da sem debela. Bila sem celo priča opazkam in žaljivkam sošolcev do moje zelo dobre prijateljice. In takrat sem vedela, da tako ne more biti. Vsakemu, ki nima niti malo spoštovanja do drugih se je treba postaviti po robu in končati ta začaran krog. In tudi tako je bilo... 

V srednji šoli je bilo vse huje. Če se dobro spomnim sem imela zelo slabo samopodobo, vem, da je bilo že včasih tako hudo (če prištejemo še depresijo, panično motnjo in pomanjkanje moške figure - očeta), da sem se velikokrat zaradi tega samopoškodovala. To sem počela kar nekaj let in kljub povezanim rokam in dolgim rokavom ni noben slutil, da je kaj narobe. Če priznam, niti nisem hotela, da kdo izve, saj me je bilo zelo sram in strah odziva ter mnenja drugih. Že tako ali tako sem vedno mislila, da me vsi opazujejo, vse skupaj je šlo včasih že preko vseh mej - zapiranje na wc, jok, kričanje ter zelo ohlapna oblačila. Med tednom me ni bilo doma, saj sem bila v dijaškem domu in vedno, ko sem prišla domov - popisana in porisana po rokah, močen make up, odštekane frizure in barve las, moška oblačila... vse to je zelo očitno motilo družinske člane s katerimi sem zaradi njihovega mnenja o meni vedno bolj postala oddaljena. Nesprejamanje svojega otroka lahko zelo vpliva na sam odnos z njim, vendar se velikokrat ljudje tega ne zavedajo. Spomnim se, da sem včasih prosila, da bi situacija bila drugačna, da bi me sprejeli, tako mojo osebnost, kakor tudi moj izgled. Pa se ni zgodilo... in še zdaj velikokrat slišim kakšno negativno mnenje, ampak... 

ME NE GANE VEČ. To sem jaz. Ljubim odštekane frizure, različne barve las, tatuje, hud make up, razvlečene majice v katerih izgledam kot krof - pa kaj! Obožujem vse kar je drugačno. In ker sem sama šla skozi takšno obdobje, ko me ni noben sprejemal in sem vedno znova morala poslušati mnenja drugih, sem dojela to, da ni važno kako te sprejmejo drugi,če jim je všeč tvoj stil oblačenja, frizure ali ne. Pomembno je samo to, da se ti v svoji koži počutiš super. 

Minilo je več kot 15 let, da sem sebe sprejela takšno kot sem. Minilo je več let, da sem spoznala, da me nobeno mnenje ne more spremeniti. Minilo je več let, da vem, da se nikoli ne bom norčevala iz nekoga drugega - ta človek najbrž prestaja enako izkušnjo kot sem jo jaz. Minilo je več let, da sem se končno sprijaznila, da imam dolg, grbast nos in da nikakor nočem, da me kdo fotografira iz profila, ker ga sovražim. Minilo je več let, da sem sprejela, da nisem suha, da imam celulit in, da bom do konca življenja oboževala Nutello. Minilo je več let, da sem sprejela, da sem takšna kot sem. In v zadnjem letu sem končno dojela, da pravzaprav ni pomembno, če ne izgledam enako kot 2178647134187 deklet iz Instagrama, ker se v svoji koži počutim odlično in sem rada drugačna. Dojela sem, da nima veze kako me kdo pogleda na ulici, saj sem samozavestna in se imam rada, mi je všeč moj izgled. Kajti v življenju je najbolj pomembno to, da ostaneš zvest sam sebi, da se imaš rad in se ceniš. 

“Človek, ki sprejema svoj svet, je privlačnejši od vsakega slepila, njegova lepota pa ne potrebuje drage obleke in ličila.” - [psi]

In ne razumite me narobe - tu in tam se še vedno pojavi kak dvom in vprašanje... največkrat pri izbiri oblačil, saj sem oboževala moška oblačila tako dolgo, da sem se komaj privadila nazaj na ženska. Zakaj? Ker sem se v njih počutila odlično, ker nisem izgubljala časa pred omaro in klicala prijateljic "kaj pa boš imela ti oblečeno?". Tukaj bi lahko izpostavila tudi to kako smo ljudje popredalčkali vsako stvar, na primer: za deklice je roza, za fantke modro, fantek ne sme imeti oblečene roza majčke, punčke ne smejo igrati nogometa, itd... Prav za vsako stvar ti celoten sistem narekuje kako mora biti. Večkrat sem slišala "zakaj ne oblečeš obleke pa tako lepe noge imaš" ... še zdaj jih ne rada oblečem, razen, če je res kakšen takšen kos, ki mi ustreza in v katerem se počutim super. In prav je tako. Naj nam današnji trendi ne predstavljajo nekaj "normalnega", saj se bomo tako oddaljili od pravega jaza in se priključili dolgi vrsti ovčic.