Lifestyle: Oči groze

by - 04:07:00


Budilka me je zbudila ob osmih in takoj sem si pripravila jutranjo kavico Dolce Gusto z mandljevim mlekom. Zadnje čase imam neko obdobje, da preizkušam rastlinska mleka, čeprav mi nobeno do zdaj še ni 100% odgovarjalo, kar se tiče okusov. Pa sprobam in se navajam, kupim novo in spet drugič vzamem kakšno drugo znamko. Težko je, ko si navajen na tisti okus navadnega mleka. Ampak se z malo volje vse da. Spila sem kavico in pojedla zajtrk, ter se odpravila po nakupih in opravila še tiste obveznosti, ki so me še čakale. Po kosilu je posijalo sonce in takoj sem bila boljše volje. 

Ob pol dveh je čas, da se odpravim v službo in tisti dan sem se odpravila iz neznanega razloga prej od doma. Minutko, dve - nima veze. Super se mi je peljati v službo s kolesom, saj se še poleg tega malo razgibljem in naredim nekaj zase. Med potjo sem si ogledovala hiše, štela sončne žarke in se za las ustavila, ko mi je pot prekrižala mačka. Nadaljevala sem, da ne bi zamudila. Kar naenkrat mi je osebni avtomobil vzel prednost in malo bi manjkalo, da bi se kaj zgodilo. V prsnem košu sem začutila močan utrip srca. In takrat sem obnemela. Zagledala sem tovornjak, z dvema prikolicama, ki ga vedno bolj pogosto srečujem. To srečanje je vedno precej žalostno, ob tem se počutim neumno in nemočno. 

Mimo mene se je počasi peljal tovornjak, ki razvaža živali v klavnico. Na njem je bilo polno, strpanih, nemočnih krav, ki so se utapljale v svojih lastnih iztrebkih, nekaj sem jih opazila tudi na tleh. Tovornjak je najprej peljal čisto počasi, v križišču pa stisnil po gasu, kar je povzročilo, da je govedo začelo padati in se udarjati ob tovornjak. Srce me je zabolelo in nisem mogla zadržati solz. 

Ko se je tovornjak počasi premikal mimo mene so vame zazrli pari oči. V njih je bilo videti žalost, strah in trepet. To so bili tihi klici na pomoč, a kaj, ko sem bila popolnoma nemočna. Iz sončnega jesenskega dne se je dan spremenil v pravi pekel. Emocionalno težko mi je bilo priti čez dan, saj sem celi čas razmišljala o teh očeh in iztrebkih v katerih so krave bile. Da o hitri vožnji ne govorimo... 

Veliko let sem jedla meso in vedno, ko se vsedem za mizo se spomnim vseh teh zrezkov in pohančkov, ki sem jih stlačila v svoje telo, dokler mi telo ni začelo kazati naj preneham. Spomnim se vseh burgerjev s krompirčkom na študentske bone in prvih in zadnjih kolin. Sram me je. Vsa ta ljubezen, ki jo čutim do živih bitij je brezpogojna. Spoštujem vsako kravo in vsakega prašička in kokoš in ne morem si predstavljati, da bi še kdaj jedla meso. Spomnim se vseh ugrizov v hrustanec, ki se ni zmlel in spomnim se občutka slabosti, ko sem se začela zavedati kaj dejansko jem in kako je prišlo na krožnik. 

Ko sem se zavedala kaj dejansko jem (obrazložitev spodaj*) se mi je ustavil celi svet in nič mi več ni bilo pomembno. Pomembno mi je bilo samo to, da preneham jesti meso in ne povzročam nikomur nič hudega. Še najmanj pa nedolžnim živalim. Srečna sem. Srečna sem, da vem, da sem naredila korak naprej in, da se na izjave mesojedcev ne odzivam več. Vseeno mi je, če imaš mnenje o mojem načinu prehranjevanja, ker vem, da je moj način boljši od tvojega. Ti z denarjem podpiraš masivno klanje, jaz pa masivno pridelavo zelenjave, žitaric in ostalih dobrot. Da ti namignem še nekaj - prav vsaka jed iz mesa se da pripraviti tudi brez mesa ;)

*Veliko let sem si zatiskala oči oz. se sploh nisem ozirala na to kako pride meso na moj krožnik. Oboževala sem zrezke v omaki, hamburgerje, mesno omako in špagete, popečene zrezke na žaru in še kaj. Sicer nikoli nisem jedla predelane hrane kot so paštete, hrenovke itd, zato tega niti nisem pogrešala. En večer sem si zadala, da pogledam slike iz klavnic, potem sem začela jokati in guglati česa še ne vem. Prišla sem do različnih prispevkov, na koncu pa še do videov, ki so mi popolnoma strli srce. Kot otrok sem šla na koline, zato sem vedela približno kako poteka sam zakol, vendar niti približno ni enako, ko vidiš umreti eno svinjo ter to primerjaš z masivnim vsakodnevnim klanjem, kjer živali nestrpno čakajo na vrsto. Meso mi je začelo smrdeti. Gabilo se mi je. Najprej sem jedla samo kakšno omako (v kateri se je meso kuhalo) in prilogo, tudi juho ob nedeljskem kosilu, na koncu pa prišla tako daleč, da se nisem taknila več ničesar kar je povezano z mesom. 

Hvala vsem aktivistom in ljudem, ki se trudijo za živali. Še posebej bi rada pohvalila vse vegetarijance, presnojedce in vegane, ki se borijo za dobrobit živali in ob kakršnemkoli vprašanju priskočijo na pomoč. Hvala, da zavrženim in rešenim živalim ponujate svoje domove in, da ste nekateri tudi pripravljeni poskrbeti za njih vse dokler ne dobijo stalnega toplega doma. Hvala vsem, ki niste nestrpni in, ki spoštujete ta način prehranjevanja. Hvala tistim, ki ste se odločili za ta način prehranjevanja. Hvala vsem, ki na kakršnikoli način pomagate živim bitjem. Hvala, ker je v par procentih vas še vedno nekaj humanosti. 

S čim si to zaslužijo? Zakaj smo tako egoistični in mislimo samo na svoje riti in okuse na krožnikih, ki nam dajo 5 minut užitka? Zakaj morajo živali zaradi nas trpeti? Tukaj so bile pred nami. Zakaj jih izkoriščamo in koljemo ter jemo? Zakaj nam je ta okus tako dober, če pa je poln strahu in trpljenja? Smo res takšne zlobe, ki mislimo samo nase in ne na to kako sploh zrezek pride na naš krožnik? Zakaj še ljudje vedno izjavljajo, da je klanje etično? Zakaj ne zmanjšamo porabe mesa na naših krožnikih? Zakaj si ne pripravljamo bolj zdrave hrane, ki nam je na voljo v tem izobilju. Zakaj si še vedno ne upate priznati, da je zrezek meso in, da je meso od živali, ki je umrla zate? Zakaj starši še vedno ne upate predstaviti postopka klanja živali in otrokom pokazati resnice? Zakaj mora biti na svetu toliko trpljenja? 


 Vir: Animal Safe Maribor
 Vir: PETA.org
 Vir: Animal Safe Maribor



Vir fotografij: PETA.org

Prilagam prispevek iz leta 2015, ko so se na televiziji odločili pokazati kako poteka klanje. 



You May Also Like

0 comments